Tole zdaj premlevam že nekaj dni. V Afganistanu so oblasti pred volitvami medije zaprosile, naj ne poročajo o nasilju. Vse zato, da bi povečali udeležbo in potem lažje razglasili zmago nad terorjem upornikov. No, volitve so minile in zdaj se lahko opazovalec sprašuje, če je v državi res bilo toliko napadov, kot so poročali mediji, ali pa jih je bilo nemara mnogo več. Propaganda ima takšen učinek, da človek ne zaupa več poročilom.

Terorizem pogosto potrebuje svobodne medije, saj je fizični učinek napadov velikokrat minimalen, teroristi pa tudi niso sposobni zasedati ozemlja in na noge postavljati vojske, ki bi se lahko soočila z državnimi strukturami. Redkokdaj se zgodi, da se uporniki tako okrepijo, da premagajo oblasti, sploh brez zunanje pomoči. Nasilje je sredstvo, s katerim se skuša javno mnenje obrniti proti vladi in potem prisiliti le to v ukrepe, ki so po volji teroristom. Medije v propagandne namene izkoriščajo tudi države, sploh da lastno prebivalstvo prepričajo v upravičenost svojih dejanj in jih motivirajo za boj, nasprotnikovo prebivalstvo pa skušajo na vse načine odvrniti od boja, ali jih pripraviti k temu, da so sovražniki svojim lastnim oblastem.

Tudi molk je lahko propaganda. Če pomislim, v nekaterih primerih prav učinkovita. Če si pogledamo vojno v Afganistanu, deluje predvsem v ZDA, kjer ljudje manj obremenjujejo administracijo s svojimi protivojnimi stališči. Hja, kdo bi si ob vsem molku medijev še celo mislil, da gre vojna prav krasno in da bo kmalu zavladal čudovit mir.

Ampak potem, pravo vprašanje je, ali je učinkovito v Afganistanu samem. Je mogoče zmagati samo z lažmi? Res je, število padlih vojakov se ne more primerjati z vojnami v  preteklosti, ko so ZDA dnevno znale izgubiti več vojakov kot zdaj v celem letu. Pri tem radi pozabljamo, da so tudi Sovjeti v Afganistanu v več letih imeli le 15000 mrtvih, kar je veliko manj kot v bitki za Berlin na koncu druge svetovne vojne. Toda na koncu vsakega leta se cena vojne pozna na ameriškem proračunu.

Vedno je veliko vprašanje, ali je pometanje problemov pod preprogo koristno, ali ne. Na prvo bi se zdelo, da vsekako ne, a če pomislimo, da včasih samo poročanje o problemih lahko povzroči še več nevšečnosti, lahko pridemo do sklepa, da je včasih priporočljivo molčati. Nazaj k terorizmu. Če imamo v Evropi muslimanske ekstremiste, je res pametno poročati o vseh njihovih dejanjih, ali pa jim je bolje zanikati pozornost? Če namreč poročamo o njihovem sovraštvu, za posledico dobimo tudi jezo tistih, proti katerim je sovraštvo namerjeno, to pa je sekularnih in drugače vernih Evropejcev. Strah in jeza vodita do trdih policijskih prijemov in dejanj posameznikov, to pa še povečuje moč ekstremistov v muslimanskih skupnostih (lahko tudi kakšnih drugih, muslimani so vzeti samo kot primer, ker se največ govori prav o njih).

Oblati vsekakor potrebujejo pametno strategijo v boju proti terorizmu, pa tudi proti drugim državam. Odvisno je vse tudi od moči nad mediji, da se sploh lahko izvaja propagando, ali pa molči, ko je molčati potrebno.

Kakorkoli, tega še nisem premlel do konca, ker gre za vprašanje, za katero je možnih nekaj različnih odgovorov, odvisno od okoliščin pač.