Barack Obama je na oblast prišel kot človek upanja. ZDA, imperialni sili z malo pravimi prijatelji po svetu in z mnogimi zagrizenimi sovražniki, je dal nov, lepši in temnopolti obraz. Barva kože je tukaj izjemnega pomena, saj kaže na novo Ameriko, takšno, kjer lahko uspejo čisto vsi, tudi potomci sužnjev. No, pred nami nimamo   potomca sužnjev, niti jim ni politično soroden  in je v resnici le pripadnik starih elit.

Človek upanja bi naj bil novi Roosevelt, predsednik, ki je ZDA izpeljal iz velike krize, uspešno vodil veliko vojno in postavil temelje bolj pravične Amerike, vse torej, kar njegovi  nasledniki v demokratski stranki  še vedno hvalijo in cenijo. Če kaj, potem Franklin Delano Roosevelt velja za rešitelja, ki je državo rešil pred propadom, mogoče celo pred razpadom in koncem ameriškega projekta. Mnogim Obama zdaj predstavlja njegovega vrednega naslednika, nekoga, ki ne samo da zna mobilizirati množice z mojstrskim govorništvom, ampak bo zmagoval v vojnah, končal sramoto z mučenjem zapornikov, rešil državo iz gospodarske krize, zagotovil zdravstveno reformo, vzpostavil bolj pravičen sistem in omejil moč ameriške oligarhije, ki iz zakulisja obvladuje ne samo delovanje oblasti, ampak tudi medijev.

Toda, mar mu bo to uspelo? Je to sploh njegov namen? Kaj nam kaže teh nekaj mesecev, ko zaseda prestol v Beli Hiši? Katrina vanden Heuvel, urednica The Nation, je pred meseci zapisala,  da bi Obama lahko končal kot Lyndon B. Johnson, predsednik, ki je nasledil vietnamsko katastrofo in se ni znal izviti iz njenega primeža. Obama se je podobno ujel v past vojne, ki mu  je bila prepuščena. Afganistan je iz dneva v dan  hujše bojišče, Američani povečujejo število sil v državi, medtem ko si zavezniki želijo domov. Celo Britanci bi se radi prej ko slej umaknili, čeprav še vedno prisegajo na končno zmago, ker da iz tega spopada ne more biti umika. Američani so v tej vojni v resnici sami, drugi so tam po večini samo za okras, Kanadčani in Britanci, ki še vztrajajo z velikimi silami in si drznejo v sršenje gnezdo spopadov, bodo prej ko slej obupali. Če ameriška vojska ne bo zmagala, ne bo nihče.

Kar je še slabše, vedno manj Američanov verjame, da je Afganistan centrala fronta proti terorizmu. Dolgo so poslušali, da se iz Iraka ni mogoče umakniti, sicer jim bodo teroristi sledili domov. Ko se to ni obneslo, se je razširila teorija, da tuje sile v državi v resnici držijo prst v luknji v jezu. Ko bodo popustili, bo prišla katastrofa. No, v Iraku so ZDA skoraj že dvignile roke, pa kakšnih posebnih posledic soma niso občutili, niti ni kaj več nasilja kot prej. Državljanska vojna z etničnim čiščenjem se je zgodila že prej, pod tujo okupacijo.

Zdaj zelo podobne zgodbe poslušajo o Afganistanu. K temu lahko prištejemo še to, da je večina Obamove podpore posledica slabe vladavine Georga Busha, da so mnogi njegovi volivci verjeli, da bo kmalu konec vojn po svetu in se bodo ZDA posvetile domačim problemom. Zdaj pa se zdi, da se bo vojna nadaljevala v nedogled in požirala ogromne vsote, denar, nujno potrebne doma. Le kako naj gradijo ceste in železnice, ko pa obrambni proračun iz leta v leto raste in to potem, ko je že zdaj v vrtoglavih višinah?

Za zdaj vojna v Afganistanu še ne prinaša veliko negativnih točk. Mediji se ukvarjajo z drugimi temami, tisti, ki so ga glasno podpirali, so raje tiho, pa čeprav so pred leti zavoljo njegove vojne v Iraku z vso silo tolkli po Bushu. Zdaj raje govorijo o reformi zdravstvenega sistema. A tudi tukaj se nakazujejo velike težave. Republikanci so odkrili, da lahko s širjenjem laži pridobijo podporo in si povrnejo nekaj svoje moči, zato zdaj z vsem kar imajo, obstreljujejo demokrate. Ti se niso izkazali in Obama se kaže mnogo bolj pripravljenega na kompromis, kot bi se to zdelo glede na njegove predvolilne obljube. Zdi se, da bo reforma bolj kilava in bolj radikalni levičarji bodo kmalu začeli na predsednika gledati kot na prodano dušo. Že zdaj so mnogi sumili, da  gre samo za človeka velikih interesov v Washingtonu in Wall Streetu, potem bo vse samo še slabše. Brez desnice in brez levice bo Obami ostala samo še sredina, pa še ta utegne izpuhteti.

Vse kaže, da se bo globalna gospodarska kriza kmalu končala, a nihče ne more izključiti hudega poslabšanja razmer. Če bo brezposelnost visoka, če bo deficit ogromen, če bo gospodarska rast minimalna ali pa celo negativna, potem bodo množice krivile predsednika. Predsednika, ki bo le težko dobil še drugi mandat in bo v zgodovino šel kot napaka, kot prerok sprememb, ki pa jih potem ni znal prinesti svojemu ljudstvu, žejnemu izboljšanja razmer. Da, predsednik, ki so mu mnogi napovedovali, da bo eden najboljših, bi lahko končal kot eden najslabših, prav ob boku svojemu predhodniku. Na zunanjepolitičnem področju že dela vse, da bi nadaljeval  delo Georga Busha, tudi če je opaziti malo drugačen slog v odnosih do Izraela. No, tudi na tem področju bo šele čas pokazal, kako resno mislijo v Beli Hiši.  Na notranjepolitičnem področju je z milijardami podprl oligarhijo, vse seveda, po njegovih besedah, zaradi nujnosti reševanja finančnega sistema. A če se bo ta vseeno sesul, ali pa navadnemu človeku njegovo preživetje ne bo pomenilo prave razlike, potem bo vse skupaj videti kot dajanje pomoči že tako bogatim, medtem ko se revni morajo znajti sami.

Tudi zato je zdravstvena reforma tako pomembna. Z njo bi se Obama lahko pohvalil, da je vsaj malo izboljšal življenja najnižjih slojev v ZDA. Če mu niti to ne bo uspelo, če bo delal kompromise, bo ne samo viden kot nekdo, ki mu v resnici ni mar za svoje volivce, ampak kot zelo neodločen, medel politik, ki je pripravljen poslušati samo lobiste vseh vrst.

Seštejmo vse, kar lahko gre narobe in prvi temnopolti ameriški predsednik bi prav lahko opravil preobrazbo iz velikega upanja v veliko razočaranje.