Ob omembi Diego Garcie večina pomisli na ameriško vojaško oporišče sredi Indijskega oceana. Če že. Ob vseh ameriških vojaških oporiščih po svetu, ki jih štejejo že v stotine, si je težko zapomniti imena vseh. No, Diego Garcia je pomemben otok, saj so prav od tam nad Irak in Afganistan poletela in bržkone včasih še letijo, ameriška vojaška letala.

Otok je razen vojaškega osebja povsem neposeljen. Pa ni bilo vedno tako. Namreč, ko je bil še del britanskega kolonialnega imperija, so tam živeli Chagosi. Bilo jih je okoli 2000. Bilo, kajti čisto vse so izselili in jim onemogočili, da bi se vrnili v svojo otoško domovino. ZDA so potrebovale oporišče, Britanci pa so jim ga bili pripravljeni dati in kaj bi jih pri tem oviralo prebivalstvo, ki si je na otoku ustvarilo borna domovanja. Njihove pravice niso bile pomembne. Ker so se Britanci bali, da bi v prihodnosti lahko imeli probleme zaradi samoodločbe narodov, so uboge domorodce razglasili za priseljence s Sejšelov, Madagaskarja in Mavricija, s tem pa jim jih je bilo lažje preseliti. Končali so na Mavriciju, ki si je njihov otok ob razglasitvi neodvisnosti lastil, a so jim ga Britanci odkupili za tri milijone funtov.

To se je dogajalo na koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Lekcija: tudi demokracije lahko v teh modernih, človekoljubnih časih počnejo velike grdobije, pa nikoli ne odgovarjajo. No, pa saj je to že dobro znano. Prav v tem trenutku imajo v Gazi ujet cel narod, pa večini sveta sploh ni mar za njihovo trpljenje.