Novice iz Irana so presahnile. Tale barvna revolucija ni uspela in stvari gredo naprej po starem. Kljub očitnim simpatijam s progresivno in reformistično opozicijo, se je ob povolilnih protestih pojavilo kar nekaj vprašanj, ki pa jih večina medijev noče postavljati, ker je lažje prodajati lepo zgodbo o lepi mladini, ki se bori za lepši svet, proti nazadnjaški vladavini ‘klerikalcev’.

Iran je najbolj demokratična država v regiji. Medtem ko so v islamski republiki volitve redno na sporedu, se kaj takšnega v podobni obliki ne dogaja v ameriških zaveznicah v arabskem svetu. V Egiptu, ki je pravi prototip islamo fašistične države, preganjajo in pretepajo opozicijske voditelje. Drugod najdemo kraljevine in brutalno zatiranje vsakega drugačnega mnenja. Ljudem ostanejo samo po molitvene demonstracije, vsakokrat ko na televiziji vidijo trpljenje Palestincev. Proti svojim vladarjem ne smejo protestirati. Celo Izrael, ta biser demokracije na Bližnjem Vzhodu, je dejansko država apartheida, ki zaseda ozemlja domorodcev in jih zapira v bantustane, na njihovi zemlji pa postavlja nova naselja, kamor seli vedno nove priseljence z vsega sveta.

Iranske demokracije seveda ne gre hvaliti. Malo jih je, ki so okusili res da pomanjkljive politične sisteme zahodne Evrope, ki bi želeli živeti v islamski republiki. A priznati je potrebno očitno, da gre v napadih na Iran za ogromno hinavščine, saj se malokdo zanima za stanje v Egiptu ali Maroku.

Po drugi strani so poročila strašno poenostavljena. Nihče nam ne govori o pravih temah, o tem, kaj različni igralci na političnem prizorišču resnično predstavljajo, kakšni so njihovi pogledi na gospodarstvo, na odnose med spoloma, na pravice manjšin, na delovanje države, itd… Vse se zdi poenostavljeno na boj za svobodo in na odnos do zunanjega sveta, predvsem do ZDA in Izraela.

A zdi se, da je opozicijski voditelj, ki bi ga na zahodu najraje razglasili za novega Lecha Waleso, le človek elit, ki so notranje razdvojene, ne pa borec za prozahodni Iran. Zdi se, da so mnogi nasedli spopadu znotraj vladajočih sil in so tako celo oslabili prave reformistične sile, ki bi si želele prave demokracije, brez nekega verskega nadzornega sveta, ki v resnici odloča o več stvareh kot predsednik države.

Kakor v ZDA, kjer lahko govorimo o dvostrankarskem sistemu in kjer tretje stranke nimajo možnosti za kakšen boljši rezultat, tako se je tudi v Iranu zgodilo, da si elite razdelile  volilno telo. Če bo se ta razkol nadaljeval, bo to verjetno pomenilo še večjo stabilnost zelo nepopolnega (demokratično) sistema, neko vrsto dvostrankarske diktature.