Na Facebooku sem napisal, da Slovenija ne bo normalna država, dokler ne bomo imeli Starbucksa.  Najprej o tem nisem preveč razmišljal, ampak ko zdaj pogledam, Starbuck kakor nekdaj že McDonalds, predstavlja nekaj več kot samo verigo skorajda identičnih kavarn.

Namreč, nočem samo Starbucksa, hočem vse! Indijsko, japonsko, mehiško,  nigerijsko kuhinjo, hočem trgovine vseh vrst, hočem čim več izbire. Da, hočem ljudi vseh barv kože in veroizpovedi po ulicah, hočem odprtost, hočem svet čisto blizu, ne pa enobarvnega dolgčasa sodobne Slovenije. Res, lahko bi bilo še slabše, a to gotovo ne more biti tolažba, ko pa bi lahko bilo še toliko bolje.

Slovenija je majhna in vsak, ki se je kdaj potepal po kakšnem večjem mestu, to prekleto dobro ve.  Celo naša največja mesta so majhna  in država je videti kot idilična podeželska provinca, nikakor pa ne center sveta. To seveda nikoli ne bo.

Priznam, da z mešanjem kultur lahko pride do nevarnih situacij. Dobro, zato je potrebno nekaj pametnega načrtovanja, sploh pri politiki priseljevanja. Vsak priseljenec se mora naučiti slovensko in se integrirati v družbo, a hkrati mora obdržati tudi svojo identiteto in s tem obogatiti državo, v katero se je priselil.  Drugačnosti nas ne sme biti strah, pač pa moramo v njej videti nove izzive in priložnosti. No, vsaj jaz na to gledam tako.