Pomotoma predvajan del seje slovenske vlade pretekli teden je še enkrat več podkrepil predstavo številnih, to je, da Borut Pahor kot predsednik vlade preprosto nima avtoritete. Medtem, ko sta se dve njegovi ministrici sporekli, minister za pravosodje pa grozil z odstopom, če se bo moral soočiti s krčenjem svoje delovne sile, je Pahor le ponižno miril. Mnogi bi si želeli, da bi udaril po mizi in tako pokazal, kdo nosi hlače, potem pa sprejel takšno odločitev, ki bi mu bila najbolj po volji. Ne glede na posledice.

To nam veliko pove ne samo o predsedniku vlade, pač pa tudi o naravi (nekaterih, večine? - meni se zdi kot večine) Slovencev, ki si želijo odločnih voditeljev, vsako burno razpravo pa takoj enačijo s prepiri. Očitno bi državi moral vladati oče naroda, ki bi ga vsi poslušali, da bi potem vladal ljubi mir in bi se lahko hvalili z enotnostjo. Janez Janša je potemtakem bil popolni vladar za slovenske množice in tisto, kar je šlo v nos mnogim njegovim nasprotnikom, ni bil avtoritaren način vodenja, ampak da pač ni bil njihov. Zato tudi toliko polaganja upov v Gregorja  Golobiča, ki za razliko od Pahorja zna biti oster in bi verjetno tudi brez kančka slabe vesti uveljavljal svoj prav.

Zdi se, da Borut Pahor preprosto ne spada v okolje. Priznati mu je potrebno, da zna zmagovati in da razume, kaj večina hoče, saj drugače ne bi svoje stranke popeljal do vrha, pa tudi izvolitev predsednika republike je v glavnem njegovo delo. Torej tukaj ne more biti glavni problem nepoznavanje, ampak gre prej  za željo spremeniti samo delovanje slovenske politike. Kar je do zdaj povsem neuspešno, saj se zdi predsednik vlade kot otroški kralj v kraljestvu  spletkarjev, ki so ga že zdavnaj odrinili v nek odmaknjen grad, zdaj pa se v odsotnosti vrhovne oblasti  neusmiljeno mlatijo za pomembnejše položaje, ki obetajo večjo vlogo v kraljestvu in več cekinov v žepe prijateljev.

To je seveda spet samo stvar mojega razmišljanja. Pahor  zame še vedno vsaj delno ostaja uganka in ga skušam razumeti, kolikor se le da. Nikoli do njega nisem imel negativnega odnosa; k temu je vplivalo tudi zavedanje, da ga njegovi tekmeci na levici namerno rušijo, kar je pripomoglo k temu, da sem v njem videl človeka brez velikih povezav, ali pa vsaj kot človeka, ki resno misli kar pravi in nanj lobiranje raznih ‘prijateljev’ ne vpliva tako zelo, kot na druge. Tudi mi je njegov način vladanja mnogo ljubši kot trdo ukazovanje z vrha, saj kaže na bolj demokratično razumevanje procesa odločanja. Nikoli nisem maral diktatorjev in velikih vodij. Možno je, da sem človeka povsem napačno razumel in ga še vedno ne razumem, kar ni nič čudnega, saj mediji pogosto delujejo kot megafon zakulisnih sil, sami pa nimamo veliko osebnega stika s politiki, še manj pa s predsednikom vlade.

Bojim se, da je večina Slovencev prej kot voditeljem, ki stvari puščajo, da tečejo svojo pot in ki k vsemu iščejo soglasja, naklonjena kraljem, ki udarjajo po mizi, o vsem odločajo sami in uničujejo svoje nasprotnike,  kar bi nakazovalo, da se nam bo v prihodnosti prej ali slej zgodila neka vrste diktature in da se to do zdaj ni zgodilo ne zaradi nas samih, pač pa zaradi okolja v katerem živimo. Na diktaturo sredi Evropske Unije nihče ne bi gledal z odobravanjem. Sam imam mnogo raje prerekanje vladajočih o tem, kakšna je najboljša pot naprej in katere rešitve bodo resnično popravile stanje, kot enoumje, kjer se vsi priklanjajo eni in edini resnici, ki je priročno vedno shranjena v glavi vladarja. Zato tudi z razumevanjem gledam na vsakokratno opozicijo in na številne izpade, ki pogosto nimajo nobene povezave z resničnostjo, pač  pa so le del priprav na predvolilno kampanjo. V smislu, da če vlada reče, da je nekaj  belo, je potem to po mnenju opozicije gotovo črno.

Seveda tukaj nastopi zelo velik problem. Namreč, če rečemo, da imamo vladarja, ki hoče vladati na nek nov, bolj demokratičen in spravljiv način, vsi okoli njega pa se kot pijanec plota držijo starih poti in nimajo namena spremeniti svojega obnašanja, ta vladar razen z odločnim rezanjem prav teh ljudi ne more ničesar spremeniti. Za kaj takšnega je potrebna odločnost, včasih celo agresivnost in brezobzirnost. Razen, če stojimo na stališču, da vzgled deluje bolje kot vsaka prisila.  In tako pristanemo tam, kjer trenutno smo: s predsednikom vlade, ki se zdi nemočen in z njegovimi agresivnimi sodelavci, ki prav v tej  nemoči, za katero se je predsednik sam odločil, iščejo priložnost za krepitev svojih pozicij. Boj pri koritu torej.