Kot poroča CNN, so pri iranski Press TV na dan prišli z drugačno zgodbo okoli uboja mlade Nede, ki je v preteklih dneh postala simbol protestov proti rezultatom volitev. Po njihovem sploh ni bila del demonstracij in je bila ubita na območju, kjer ni bilo varnostnih sil. To zgodbo je potrdilo kar nekaj očividcev.

Da, ta zgodba je skrajno sumljiva. Le kako za vraga je posnetek njene smrti takoj zaokrožil po vsem svetu, so vsi kar naenkrat vedeli njeno ime in jo izkoristili v propagandne namene? Iranci se sprašujejo, ali ni bila žrtev zarote CIE, saj je bila ustreljena s tipom orožja, ki ga iranske varnostne sile sploh ne uporabljajo. Bi kdo rekel, da je to samo propaganda, če Američani dejansko ne bi podpirali terorističnih in separatističnih organizacij, ki so zakrivile že kar nekaj napadov znotraj Irana in če ne bi z denarjem zalagali tudi opozicijskih nevladnih organizacij.  Brez dvoma, ameriške obveščevalne službe delajo na tem, da bi oslabile Iran in mogoče celo zrušile njihove oblasti. Podpreti povolilne proteste bi bilo povsem logično.

Zdaj, tole z Nedo bo težko. Sam sem skeptičen, že odkar je Romunov v komentarjih poslal povezave, ki so kazale na to, da vse skupaj smrdi. Ampak, kljub temu bodo glavni mediji še naprej trdili svoje. To, da CNN prenaša poročila iranske televizije, je že nekaj posebnega, v prihodnosti bodo zgodbo verjetno pokopali ali pa kot papagaji ponavljali eno in isto. To je še toliko lažje, ker v ZDA skoraj ni večjega medija, ki se ne bi z vso energijo postavil na stran protestov in mnogi, ki so bili prej del liberalne opozicije iraški vojni, zdaj Obamo pozivajo k odločnejšim dejanjem. Vse skupaj je kot pravi plaz in  druge strani nihče ne upošteva.  Zdaj smo celo na slabšem kot pod Bushevo vladavino, saj je v očaranosti nad novim ameriškim predsednikom večini povsem popustila pamet.

Torej, jasno je, da so protestniki poraženi. Bilo je jasno že kar nekaj časa, čeprav nekateri potrebujejo dlje, da vidijo očitno, ali pa preprosto gonijo propagando, v upanju da se bo vendarle nekaj  spremenilo. Zaupajte mi, ne bo se. Ahmadinežad bo še naprej predsednik zdaj še malo bolj izolirane islamske republike.

Zelena je barva revolucije, kar spominja na barvne revolucije: in kaj je z angleščino, koga v resnici nagovarja?

In kaj se je v resnici zgodilo? Moja razlaga je  naslednja: V Iranu ima dejansko večino konservativna struja, kakor je pred volitvami že pokazala anketa The Washington Posta. Ahmadinežad, ki deluje kot človek množic in se po njegovih besedah bori proti korupciji ter za malega človeka, hkrati pa je oster pogajalec z zahodom, ima kar nekaj podpore. Po drugi strani so progresivne sile manjše, kot se na prvi pogled zdi. Kajti, medtem ko ima študentarija dostop do interneta in reformiste podpirajo bogatejši, bolj izobraženi sloji, konservativci na podeželju in v revnejših predelih mest niso tako sposobni svoje mnenje izražati preko spleta. Zato se zdi, kakor da je ves Iran na strani opozicijskega kandidata, čeprav je resnica takšna, da imajo ti pač premoč na spletu, medtem ko je večina Irana lepo tiho. K temu pridejo še tuji dopisniki, ki se pač družijo z angleško govorečo mladino, ne hodijo pa ven na podeželje ali v konservativna območja ter posledično tudi ne slišijo njihovih mnenj.  Nekateri so celo povsem na strani reformistov in niti nočejo slišati drugačnih mnenj. Na tem mestu se lahko spomnimo Moldavije in njene twitter revolucije, ko se je pokazalo enako, s tem da je bilo tam vmešavanje zahodnih sil še bolj očitno.

V Iranu glavne besede nima predsednik države, ampak vrhovni voditelj. Vsi kandidati za mesto predsednika morajo biti odobreni in tudi glavni opozicijski kandidat je človek blizu režimu, zato ne gre verjeti, da bi v primeru zmage karkoli bistvenega spremenil. Spomnimo se Khatamija, ki je res delno liberaliziral družbo, ko je bil predsednik, a veliko v resnici ni naredil. Tudi Mousavi ne bi. Če izhajamo iz tega dejstva,  gre  verjeti, da gre v prekucijah prej za spopade znotraj vladajoče elite, kot za spontan upor množic. Torej, verjamem, da med določenim delom iranskega prebivalstva živi upanje po demokratizaciji ali po spremembi sistema, da pa predsedniški kandidati kot so, tega njihovega upanja v resnici  ne delijo, temveč se samo borijo za položaje.

Ko je enkrat prišlo do odprtega spopada znotraj vladajočih elit v Iranu, so tudi tuje sile začele izkoriščati tako imenovano zeleno revolucijo. Kar nekaj napadov je bilo v preteklosti znotraj Irana, ki jih lahko pripišemo separatističnim in terorističnim organizacijam, ki jih podpirajo  ZDA.  Politika ZDA je sicer usmerjena v zamenjavo režima, če pa to ni mogoče, v njegovo oslabitev. Ker je resnica takšna, da ni videti, da bi režim lahko padel, prej v slednje in potem gre tudi razumeti, da jim ni v interesu, da Ahmadinežad izgubi, saj lahko  tako lažje manipulirajo svetovno javno mnenje in to v korist bolj agresivnih akcij zoper islamsko republiko. Pričakujemo lahko, da tuje obveščevalne službe aktivno nudijo pomoč vsaj pri spletnih variantah protestov, da pa imajo svoje ljudi tudi na terenu in da je eksplozija tu in strel tam tudi njihovo delo. Kdo ve, mogoče je mlada Neda umrla prav v kakšni takšni operaciji.

V prihodnjih dneh se bodo razmere umirile, iranske oblasti pa se bodo znašle še bolj osamljene kot do zdaj, saj bodo notranji boji še potekali in bodo člani elite padali od milosti, mnogi demonstranti pa bodo končali v zaporu. Američani si lahko z novim predsednikom, nad katerim je očaran skoraj ves svet, marsikaj privoščijo in mnogi pozabljajo, da se njihova zunanja politika ne spreminja  z zamenjavo človeka v Beli Hiši, pač pa ostaja enaka v obrambi ameriških interesov. Le slog  se spreminja.  Hkrati ima poveljstvo nad mediji, pa tudi večji del blogosfere je zaljubljen vanj, tako da lahko izvaja zunanjo politiko, ki je precej podobna Bushevi. Saj, če pogledamo realno, samo premika vojake iz Iraka v Afganistan ter nadaljuje operacije znotraj Pakistana in zdi se, da bi vse to počel tudi Bush, če bi še bil na oblasti. Ne pustimo se preslepiti sladkim besedam! Močan Iran ni v interesu ZDA in tako bodo te še bolj pritiskale nanj, predvsem v obliki gospodarskih sankcij.

Ob vsem skupaj moramo biti zelo zaskrbljeni.  Da, res je, da se je na sceni pojavilo nekaj alternativnih virov novic, saj pomembnejše države po svetu ustanavljajo svoje programe, ki poročajo v angleščini in res je tudi, da je na spletu vedno več neodvisnih spletnih strani. A dogodki v Moldaviji nam kažejo, da je splet mogoče uporabljati kot podaljšek, recimo jim imperialnih medijev, preko katerih že tako gre večina novic, ki jih potem manjši samo povzemajo. Splet vedno bolj postaja samo dvorana odmevov, kjer se  ponavlja že stokrat slišane trditve. Prava alternativa se pri tem preprosto razgubi in v vsem hrupu je še težje  priti do resnice.