Aurelio Juri zapušča SD. Za glavni vzrok svojega odhoda navaja politiko do Hrvaške,  ki po njegovem ni v skladu s pravo politiko socialne demokracije ali z njegovim pojmovanjem, kaj bi naj bila levica, po drugi strani pa naj ne bi bilo dobre komunikacije znotraj stranke, saj se s Pahorjem že dolgo ne pogovarjata več.

Pred časom so se razširile govorice, da Vlado Dimovski ustanavlja novo  stranko. Juri je zanikal, da bi se hotel priključiti tej novi stranki, saj bi naj o tem izvedel iz medijev. Mar levica potrebuje novo stranko? Odgovor je ne, če pogledamo, da je tam že zdaj gneča, a po drugi strani je vse več nezadovoljnežev, ki si želijo drugačnega pristopa. Vse več jih je, ki se ne strinjajo ali s slogom predsednika vlade, ali s splošno usmeritvijo trojčka, ki za seboj pušča stare social demokratske modele, ali se nič več ne sramuje laži in pozabljenih obljub.

Seveda, pričakovati, da bo Borut Pahor konservativen socialni demokrat, ves rdeč v svoji veri v sindikate, delavstvo in krepitev države kot agenta delovnih slojev v prerazporejanju skupnega ustvarjenega produkta Slovenije, je naivno in neumno. Že zelo dolgo se namreč Pahor giblje po meglenih poteh tretje poti in njegov vzornik nikakor ni kakšen stari revolucionar, ampak prej Tony Blair in njegova laburistična stranka, ki je ogromno prevzela od svojih konservativnih  tekmecev, da se je sploh lahko zavihtela na oblast in se tam dlje časa tudi obdržala. Borut Pahor torej ni tipičen socialist in kot takšnega ga ne smemo slikati.

Ampak tudi ljudje okoli njega in v zavezniških strankah to niso in prav zaradi tega ima vedno večji sloj ljudi v državi občutek, da jih nihče ne zastopa. Zato se  delavec, ki bi po logiki stvari moral podpirati sindikate in voliti rdečo, lahko poistoveti tudi z Janševo SDS, saj na koncu koncev niti ne vidi kakšne posebne razlike. Naše vodilne stranke se pač gibljejo po podobnih tirnicah in si ne upajo preveč zaviti na levo ali na desno, radikalne v reformah pa prav gotovo niso. Celo Janša se je ustrašil ljudstva in si ni drznil uvesti enotne davčne stopnje. Po drugi strani nikar ne pričakujte, da bo Pahor nacionaliziral pol gospodarstva, ogromno zvišal davke bogatim in se šel večanja pravic delavcem. Vse kar naše stranke še znajo, je najedati s prastarimi delitvami in deliti pogačo priviligiranim posameznikom, ki so trenutno v pravi stranki in na pravem mestu.

Da, mogoče bi pa res potrebovali novo, socialistično stranko, ki bi naredila red na tako imenovani politični levici. Potem bi mogoče celo spet lahko delili naš politični prostor na levo in na desno, zdaj je vse skupaj samo novinarska pogruntavščina in stvar navade, saj se nikomur ne da na dolgo in široko razlagati pravih razlik med strankami, ki jih niti ni toliko, če pa lahko vse preprosto označi s starimi oznakami še iz časa francoske revolucije.

Takšna stranka bi vsekakor morala biti prej stranka ljudstva, kot elit, ki so si do zdaj že nagrabile dovolj in so državo vodile le povprečno dobro. Tudi bi morala delovati bolj ideološko, se pravi, imeti bi morala neke vrednote in program, ki bi tem vrednotam ustrezal, ne pa da bi program bil le priročno sredstvo za predvolilni boj, kakor se zdi, da je zdaj primer pri večini strank. Morala bi imeti namen reševati probleme, s katerimi se ubadamo že kar nekaj časa. Ključno je namreč, da enkrat za vselej za seboj pustimo probleme, kot so izbrisani, varčevalci naših bank južno od nas, mejne probleme, drugo svetovno vojno in kar je prišlo po tem. Usmeriti se moramo na spreminjanje države tu in zdaj, na boljšo šolstvo, zdravstvo, socialno varnost, večjo izbiro pri iskanju zaposlitve, delujoče in hitro sodstvo, gradnjo moderne infrastrukture, vlaganje v razvoj, prijazno in učinkovito birokracijo, pospeševanje trgovine. Potrebno je tudi širiti bolj pozitivno naravnanost, preganjati strah, ki tako pogosto prevzema mnoge, saj se bojijo neuspeha v šoli, izgube zaposlitve in tega, da bodo za borno pokojnino morali delati skoraj do smrti. Potrebujemo tudi načelne politike, ki si bodo drznili povedati resnico, tudi če večini ta ne bo všeč, politike, ki bodo živeli za program stranke in bodo spreminjali stvari na bolje, ne pa samo skrbeli za svoj žep ali za blagostanje svoje občine ali svojih prijateljev v gospodarstvu.

Da, pričakovati takšno stranko se zdi naivno in v resnici je ne pričakujem. Takšno kot je stanje zdaj, se bojim, je v resnici stanje ’slovenske duše’ in politični prostor je samo preslikava razmer med večino prebivalstva. Dokler se večina ne bo spremenila, in tukaj govorim o načinu delovanja povprečnega Slovenca, ki mu ni težko kršiti prometnih predpisov ali se riniti naprej po sistemu zvez, se tudi slovenska politika ne bo. Tako lahko dobimo novo stranko, ki pa bo le nov poizkus prevzeti oblast, ne bo pa prinesla nič posebej novega. Mnogim je morala lekcija z Zaresom že biti dovolj, da jih je pognala v skrajno apatičnost in zapiranje vase in svoje probleme.