Protesti v Iranu so pravzaprav prišli ob pravem času, da se je pozornost preusmerila od ameriških vojn po svetu in od gospodarske krize, ki vsak dan terja več brezposelnih in več podjetij potiska na rob prepada. Kar naenkrat se lahko zgražamo nad diktaturo, ki svojim ljudem ne dovoli, da bi demokratično izbrali svoje voditelje, trepetamo za pogumne študente, ki si drznejo tvegati svoja življenja v neenakem boju z represivno državo in sanjamo, da človekova želja po svobodi na koncu vendarle privre na dan, kakor žive vode s Siona.

Pozabimo na to, da so stvari malo manj jasne, kot nam jih nekateri hočejo prikazati. Ne vemo niti tega, ali so volitve bile res ukradene, ali pa se tuji dopisniki malo preveč družijo z izobraženo in angleško govorečo mladino po premožnejših delih nekaterih iranskih mest, medtem ko si ven na podeželje ali pa v bolj revne predele države ne upajo ali niti nočejo. Na podlagi takšnega poročanja, bi lahko celo v Sloveniji, potem ko se bi pogovarjal samo s prebivalstvom ene četrti, prišel do sklepa, da je država absolutno naklonjena samo Slovenski nacionalni stranki, medtem ko bi bila resnica seveda povsem drugačna.

Vedno bolj je jasno, da je opozicija zamudila pravi trenutek in da revolucije ne bo, četudi si mnogi želimo, da bi Iran postal bolj svobodna in demokratična država. Oblasti so se že prilagodile in so nedvomno pripravile vse za končni obračun z nezadovoljneži. Ti tudi očitno nimajo toliko podpore, da bi na svojo stran spravili vojsko in policijo. Reformisti ne bodo izginili, spoznali pa bodo kmalu, da tokrat ne bo nič z velikimi spremembami in pripravljati se bodo morali začeti na naslednjo večjo priložnost.

Mogoče se komu na prvi pogled zdi, da si ves svet želi zmage opozicije in malo bolj zmernega človeka na mestu predsednika, ampak to je samo vtis. Resnica je pač takšna, da je zdaj islamsko republiko mnogo lažje predstavljati kot nevarnega sovražnika, kot pa če bi se na oblast zavihtel zmernež, ki bi si celo želel dialoga z ZDA. Gotovo bi takoj zatem prišli na dan z resnico, da predsednik Irana ni najmočnejša oseba v državi in bi še naprej pritiskali s sankcijami in grozili z vojaškimi napadi, a njihovo delovanje bi bilo mnogo težje prodati. Če pa na oblasti ostane Ahmadinežad in večina ljudi po svetu verjame, da je islamska republika navadna diktatura, ki krvavo zatira proteste svobodomiselne mladine, potem je vse mnogo lažje. Kdo ve, morebiti bodo Izraelci še vseeno uspeli svoje zaveznike Američane prisiliti v vojno, ne glede na to, da so ti trenutno zasedeni že drugod in si težko lahko privoščijo novo fronto. Izraelci sicer lahko napadejo nekatere cilje v Iranu, a vojne ne morejo dobiti in tega se zavedajo. Za zmago potrebujejo Američane, ki pa bi v vojni na koncu tudi težko dosegli svoje cilje, razen če bi cilj vojne bil samo pobiti čim več ljudi in uničiti čim več infrastrukture.  V tem primeru, ker je težko pričakovati, da bi celo ZDA bile ob vseh svojih težavah sposobne vojaško zavzeti Iran, bi umrlo tudi ogromno tistih, ki zdaj protestirajo proti režimu.  Pa saj ne, da bi mnoge, ki navijajo za ostrejše ukrepe, to kakorkoli motilo.

Zelena revolucija ugaša (in vsakič ko se kakšen upor poimenuje po barvah, zasmrdi po barvnih revolucijah), zahodni svet, sploh pa mediji in politika, kakor da so nadvse veseli nad tem, da lahko pozornost odvrnejo od perečih težav, s katerimi se ves svet ubada. Celo ZDA in njihove vojne po svetu naenkrat pristanejo na drugem tiru, sploh pa je lažje molčati o nenehnem zatiranju Palestincev s strani izraelske države. Da, tudi Obami se zavoljo tega ni potrebno ukvarjati z drugačno politiko do Izraela in celotne regije. Po drugi strani pa se lahko znova slepimo, da svobodoljubje vedno prevlada nad nazadnjaštvom in da je končni cilj človekovega razvoja liberalna demokracija. Kakor da bi bilo spet leto 1989 ali 90 in bi se nedemokratični režimi rušili.