Mahmoud Ahmadinežad bo ostal iranski predsednik. Kljub temu, da se na ulicah večjih mest zbirajo množice in vpijejo ‘prevara!’ ima v svojih rokah dovolj moči, sploh pa njegovi gospodarji iz vrst klerikov, da lahko vsak odpor razbijejo s surovo silo. To že počnejo. Uradni podatki sicer kažejo na prepričljivo zmago, saj naj bi Ahmadinežad dobil kar 63% glasov, njegov reformistični tekmec pa le 33%, toda pri tem je kar nekaj sumljivih izzidov po vsej državi, kar na vse skupaj meče izredno slabo luč.

Zapleti okoli volitev prihajajo kot naročeni za tiste, ki še vedno promovirajo ostrejše sankcije proti islamski republiki in  bi še najraje videli letalske napade na njihove jedrske cilje. Ogromno so že namreč nalepili na trenutnega in bodočega predsednika Irana, tako da jim ni težko s prstom kazati na ‘novega Hitlerja’, kar veliko pripomore k njihovim agresivnim načrtom. Čeprav se zdi, da so Američani pod Obamo manj pripravljeni na novo vojno, pa nekateri krogi v Izraelu v Iranu vidijo veliko grožnjo svoji prevladi v regiji in preko svojih podaljškov v ZDA skušajo tudi najmočnejšo silo sveta prisiliti v akcijo. Pri tem je nepomembno, da ni nobenih dokazov, da bi v Iranu resnično delali na jedrskem orožju, saj gre predvsem za željo izraelskih voditeljev, da vsa regija ostane šibka in neenotna kot do zdaj, tako pa lahko tudi sami premagajo vsakega nasprotnika, ki se pojavi. V primeru konvencionalnega poraza jim še vedno ostane jedrska opcija in uničijo lahko vse svoje sosede.  V primeru Irana se bojijo ravnotežja, ki bi se vzpostavilo, če bi islamska republika imela sredstva za proizvodnjo jedrskega orožja. Ni namreč pričakovati, da bi Teheran prvi napadel Izrael, saj bi pri tem umrlo ogromno Palestincev pa tudi zgodovina zadnjega pol stoletja nam kaže, da ne gre za kakšno posebej agresivno silo, vsaj če jo primerjamo z nekaterimi drugimi ne. Bi pa seveda jedrsko orožje uporabili v povračilo, če se bi Izraelci odločili uničiti svoje nasprotnike v regiji, kar glede na njihovo ideologijo uničevanja Palestincev in nenehnega širjenja  naselij niti ni tako neverjetno. Zdi se namreč, da na svojo okolico gledajo kot na ‘indijanske dežele’, ki jih je potrebno kolonizirati in civilizirati, predvsem pa očistiti divjakov.  S tem, da je skrajni nacionalist Avigdor Lieberman postal zunanji minister v že tako desni vladi, to samo postaja še toliko bolj očitno.

Videli bomo kako dolgo bodo protesti po iranskih mestih trajali, jasno pa je, da dogodki mečejo slabo luč na islamsko republiko, ki se vsaj malo trudi kazati demokratičen obraz in si tako zagotavljati legitimnost v očeh prebivalstva. Zdaj bo še toliko lažje reči, da gre za krvavo diktaturo s katero pogajanja niso možna in ji je potrebno dati ultimat, katerega lahko sprejme ali pa se sooči s posledicami. Tudi bo še lažje kot do zdaj tujim silam podpirati razna separatistična in opozicijska gibanja in celo teroristične skupine, vse z namenom oslabiti centralno oblast. Nikakor ni namreč izključeno, da gre v primerih terorističnih napadov znotraj Irana velikokrat za sodelovanje lokalnih skupin z zunanjimi silami, ki imajo sicer vedno pripravljene besede o zločinih terorizma.

Iranski reformisti so soočeni z dvema velikima sovražnikoma, to je z diktaturo klerikov doma in z vmešavanjem tujih sil, ki v njih vidijo samo sredstvo kako oslabiti tekmeca v regiji. Kar se tiče njihovih pogledov na razvoj Irana, so gotovo na pravi strani, a za zdaj so kljub  veliki podpori množic še prešibki, da bi lahko prevzeli oblast. Kar je žalostno, saj tako država ostaja ujetnica večjih igric, ki škodijo navadnim prebivalcem Irana.