Če pozorno poslušate izjave Baracka Obame in njegove državne sekretarke, Hillary Clinton, bi utegnili pomisliti, da je končno prišel trenutek, ko so se ZDA odločile aktivno, sploh pa bolj nepristransko, poseči v izraelsko-palestinski konflikt. Vsekakor osvežujoča sprememba po Bushevi vladavini, ko si je izraelska vlada lahko privoščila prav vse. Toda, za zdaj je vse skupaj le še na ravni besed. In besede nič ne stanejo.

V Kairu je imel Obama svoj govor muslimanskemu svetu in razen tega, da je natrosil ogromno lepih besed v stilu, radi se imejmo, saj imamo več skupnega, kot si mislite, se je dotaknil tudi ključnega vprašanja v odnosih med muslimanskim svetom in zahodom, to je vprašanja Palestincev. Podprl je njihovo državo in celo omenil Hamas, kakor da bi ta lahko bil partner v pogovorih. Izraelcem to vsekakor ne bo všeč. Tudi ni kar zagrozil Iranu z vojaškim napadom, pač pa jim je celo priznal pravico do miroljubnega jedrskega programa. Ker Iran ne razvija jedrskega orožja, to so potrdili tudi ameriški obveščevalci, je tukaj še en razlog za jezo Izraelcev.

Da, Barack Obama je vsaj kar se tiče besed začrtal povsem novo smer. Vprašanji tukaj sta dve. Prvič, ali laže in v ozadju ostaja stara politika. Drugič, če misli resno, bo zanimivo videti, kaj bo storil AIPAC in vsi senatorji, ki jih ta lobij nenehoma zalaga z denarjem.

Možno je seveda, da Obama laže in za to bi imel tehtne razloge. Čeprav mediji ne poročajo več veliko o Iraku, se vojna tam nadaljuje in ameriški vojaki še naprej umirajo. Če bo imel srečo, mu bo uspelo umakniti vojake iz države prej kot slej, vendar bo za njimi skoraj gotovo ostala šiitska vlada lojalna Teheranu in ogromno bivših upornikov motiviranih, da se še naprej borijo proti ZDA. Mnogo huje je v Afganistanu in Pakistanu, v vojni v AFPAK-u (nova kratica za Afganistan - Pakistan: dokazuje povezanost obeh konfliktov), kjer se nasilje na obeh straneh meje stopnjuje. Američani so prisiljeni pošiljati dodatne sile, nevedoč, če bo to zajezilo val nasilja, pakistanske oblasti pa so na svoji strani meje že povzročile pravo humanitarno krizo.  ZDA so v situaciji, ko se borijo na več frontah in ko na njih muslimanski svet gleda kot na sovražnike, njihovo gospodarstvo pa je zaradi vojn po svetu še dodatno obremenjeno. V takšnih razmerah lahko bolj nepristranski pristop do palestinskega vprašanja popravi vtis in jim omogoči lažje delovanje.

Če Obama misli resno, bo kmalu začel dobivati polena pod noge in tudi mediji, ki ga zdaj kujejo v zvezde, se bodo na tej točki obrnili proti njemu. Resnica je takšna, da interesi ZDA niso enaki interesom Izraela, a v tej zvezi se zdi, kakor da je Izrael imperialna sila in ne ZDA ter se Washington mora obnašati po željah izraelskih voditeljev. Razlogov je kar nekaj in to, da je Izrael demokracija v soseski diktatur, ni eden izmed njih. Najprej je tu verska povezava, saj ogromno Američanov verjame, da so Judi izvoljeno ljudstvo, neposredno povezani z dogodki ob koncu sveta. Vsak, ki se bori proti njim, je že avtomatsko antikrist ali njegov sodelavec in pričakujemo lahko, da bo v nekaterih krogih tudi Obama označen za antikrista, če si bo drznil bolj resno predlagati delitev Jeruzalema.

Potem je tukaj lobij, zaradi katerega se zdi, kakor da je ameriški Kongres od Izraela okupiran teritorij.  V ZDA se ob vsaki omembi izraelskih zločinov dvigne vihar, ki skoraj pogoltne kritika in na vse strani letijo obtožbe antisemitizma. Tako zelo agresivno je to, da je celo izgubilo nekaj na svoji moči in kritiki zdaj že celo lahko preživijo gonjo. Ta lobij meče ogromno denarja v kampanje posameznih politikov in diktira ton debate o Bližnjem Vzhodu, tako da je v ameriški politiki nemogoče nastopati z bolj nepristranskimi stališči. Moči teh ljudi ne gre podcenjevati in tudi njihove agresivnosti ne, tako da bi si v primeru bolj ostre politike proti njihovim interesom, ameriški predsednik lahko prislužil ne le grdih besed, pač pa tudi kakšnega atentatorja.

Za zdaj nam ostajajo samo besede. Obama jih je natrosil že ogromno in po njih ga ne bomo sodili. Pomemba so dejanja.