Če prenesemo aktualne dogodke okoli Gregorja Golobiča in njegove laži in dvojnih meril pri ocenjevanju njegovega dejanja  na svetovno prizorišče, se lahko podobno vprašamo, zakaj demokratične države pogosto kritiziramo za manjše spodrsljaje ali zločine, kot diktature. Odgovor ni, da hočemo zrušiti demokracije in pomagati policijskim, partijskim, verskim, zločinskim ali kakšnim drugim diktaturam do prevlade.

ZDA so prevzele plašč prve sile sveta, ki se zavzema za svobodo posameznika, za človekove pravice in za demokracijo v takšni ali drugačni obliki. Kot takšne so na pravi strani, vsaj kar se tiče tistih, ki jim ti pogledi na svet ustrezajo in mnogi kritiki zunanje politike ZDA vsekakor v sebi nosijo vrednote, ki jih večinoma propagira taista zunanja politika. Na kratko, ZDA so podvržene višjim standardom kot kakšna Kitajska, ki vsekakor ni vzor, h kateremu bi morali stremeti. Ta porajajoča se nova velika sila je lahko vzor le v revnih afriških državah, pa še to le zaradi dolgotrajnega izkoriščanja s strani zahodnih držav, ki so storile bore malo, da bi se kontinent razvil. Podobno južna Amerika.

Zavedati se moramo, da ima kritika bore malo učinka v diktaturah, če so te le pripravljene uporabiti silo za obvarovanje svoje vladavine. Pred dvajsetimi leti se je to zgodilo prav na Kitajskem. Kritika oblasti lahko cveti le tam, kjer jo je oblast pripravljena dovoliti ali pa je čisto na koncu s svojimi močmi, sicer kaj hitro na ulice pride vojska in oporečniki končajo v zaporih, ne glede na to, če si mislijo, da sta zgodovina in ljudstvo na njihovi strani. Drugače je v državah, v katerih so razširjeni vsaj koliko toliko spodobni mediji, ljudje pa imajo pravico izražati svoje mnenje na takšne ali drugačne načine. Tam je mogoče stvari spreminjati na bolje, saj se ni bati, da bo sredi noči policija potrkala na vrata nezadovoljnežu in ga odvlekla v zapor.

Tudi zato je toliko govora o Guantanamu. Ne, ker se drugje po svetu ne bi dogajale podobne stvari, ampak zato, ker je namesto teroristov (ni dokazano, da so tam zaprti samo teroristi) kmalu lahko na vrsti kdo drug. Tako imenovana vojna proti terorizmu je ameriških državi dala na voljo ogromno sredstev, ki sicer prej spadajo v policijsko državo, kot v razvito republiko. Če se ZDA  spremenijo v novo Kitajsko, potem bo imelo to za svet mnogo hujše posledice, kot če razmere na Kitajskem ostanejo enake.

To ne pomeni, da moramo sprejeti stanje sveta kot tako, da ne smemo več kritično govoriti o vseh tistih državah in njihovih oblasteh, ki ne ustrezajo našim merilom. Ampak kot nam kažejo številni primeri, je naivni idealizem lahko zelo nevaren. Spomnimo se samo Burme in  protestov, ki niso ničesar spremenili. Bi se našel kdo, ki bi trdil, da je zunanja podpora protestom sokriva za mnogo ubitih.

—————————————————————————-

Pod črto: Na noben način ne primerjam SDS-a in Janeza Janše z recimo Burmo ali Iranom, je pa res da jih imam za manj demokratično usmerjene. Zato jih tudi nikoli ne volim. Takšne preslikave, kot sem si jo privoščil zgoraj, so seveda zelo kočljive narave in se komu zdijo kot mešanje hrušk in jabolk.