Nisem nacionalist in nikoli nisem bil. Zavoljo tega tudi nikoli nisem kot posebno grožnjo občutil vdora tujk v vsakdanjo rabo. Sploh pa mi ni nikoli na misel padlo, da bomo čez desetletja vsi govorili angleško. Vsak jezik se spreminja in sprejema nove besede, ne glede na to, kako se čistuni temu upirajo v svojem boju za čisti jezik.

Piše v Delovih pismih bralcev (30. maj 09)  gospod Silvo Kristan:

Toda bolj kot slovnične napake (sklanjanj, nepravilna raba dvojine, napačen zanikan rodilnik, velika začetnica) in jezik mladih me moti javno podpiranje anglo-ameriškega jezikovnega imperializma t.i. Slovenceljnov ali Slovenčkov (hvala Svetlani Makarovič in Vesni Godina za oba izraza!), ki menijo, da so z rabo tujih izrazov postali svetovljani. V resnici je obratno. Dokazujejo zgolj svojo pomanjkljivo jezikovno in narodno izobrazbo ter podeželsko zaplankanost.

Zanimivo, meni zaplankanost pomeni predvsem zaprtost v svoje majhne okvire, vera v pomen lastnega naroda in jezika. Nekateri pač preveč resno jemljejo svoj narod in to celo zdaj, ko za kaj takšnega ni nobene potrebe, saj nas nihče ne ogroža. Nikjer ni Nemcev, ki bi nam onemogočali sporazumevanje v maternem jeziku. Če se po drugi strani kdo odloči, da bo svoje izdelke in storitve oglaševal z uporabo tujih besed, je to stvar njegove izbire.

Razen tega lahko hitro najdemo dobre razloge za prevladovanje angleščine. ZDA so svetovni imperij, ki so nadomestile Veliko Britanijo, hkrati pa imajo tako ogromno produkcijo filmov in glasbe, da z lahkoto dosegajo prevlado na tem področju. Mladina si išče vzornikov in zabave in tako skoraj nima drugam, kot ravno v roke ameriške zabavne industrije. In potem, mar so Američani res krivi, da jim Slovenci ne znamo konkurirati? Kdo nam je kriv, da ne znamo proizvesti kvalitetne vsebine, s katero bi navdušili mladino?

Tudi drugi se ukvarjajo s tem ‘problemom’, še najbolj so nori Francozi, ki ne morejo pozabiti slavnih dni, ko je njihov jezik prevladoval v bolj omikanih krogih, pa se zdaj pritožujejo, da bodo s prevlado angleščine izgubili del svoje duše. Oprostite, ampak jaz sem najprej človek, posameznik, šele potem pripadnik nekega naroda. Na druge ljudi me mnogo bolj kot uporaba istega jezika vežejo podobne vrednote in pogledi na svet. Na tako imenovane skupne korenine ne dam dosti.

Gospod Silvo  kasneje zapiše še, da je ‘prav, da poznamo tujke, da razumemo bebca, ki jih uporablja preko mere dobrega okusa.’ Jaz si ne bi drznil nikogar označiti za bebca samo na podlagi takšne malenkosti, kot je uporaba tujk. Daleč od tega. Veseli me, da živim v svetu, kjer je kar nekaj svobode, kar nekaj raznolikosti. Bojim pa se sveta, kjer se bo preganjalo vsako drugačnost, vse v imenu neke čistosti jezika, mogoče kasneje celo v imenu ohranjanja podobne arhitekture ali pa se bo, Bog ne daj, staršem prepovedovalo svojim otrokom dajati tuja imena, ker to pač ni slovensko in ker s tem zanikamo svoje korenine. To bi potem bila resnična zaplankanost.