7. junija 2009 bomo volili slovenske poslance v Evropski parlament. To ne bo samo čisto evropska zadeva, to bo tudi notranjepolitični spopad, ki bo pokazal, koliko podpore imajo posamezne stranke.

Zaradi pomena prepoznavnih imen na listah strank, utegne biti rezultat varljiv, ampak vsaj pri glavni delitvi desno-levo, torej med strankami vladajoče koalicije na eni strani in SDS-om in NSi-jem na drugi strani, lahko pričakujemo rezultat, ki bo kazal na razmerje moči v državi.   Iz tega bo nemogoče sklepati, kako se bodo stvari obrnile do naslednjih parlamentarnih volitev v Sloveniji, a stranke bodo iz zmage ali poraza gotovo črpale prepotrebne nauke za svoje prihodnje delovanje.

Glavna favorita bosta SD in SDS, ki tudi sicer beležita največ podpore. Druge stranke nimajo toliko možnosti, a omeniti bi šlo vsaj Lojzeta Peterleta, ki NSi-ju skoraj mora priboriti ugoden rezultat, če hoče ta stranka še dolgo obstajati. To mu bo bržkone tudi uspelo, saj gre za politika z veliko prepoznavnostjo in dovolj izkušnjami tako v Evropskem parlamentu kot tudi doma. Za Boruta Pahorja bo to še ena preizkušnja več, v kateri bo lahko znova dokazal, da zna zmagovati. Če bo namreč SD uspela dobiti največji procent, bo to spet enkrat dokaz, da njegova politika ni napačno zastavljena in da zna dobro ocenjevati politične razmere in nastavljati prave ljudi na prava mesta ob pravem času. Pa čeprav ga utegnejo potem takoj zopet označiti za manekena brez vsakršne prave politične vsebine.

SDS ima po drugi strani priložnost, da začne svoj prodor nazaj proti vrhu s prepotrebno zmago, ki jim bo vlila upanja in dodatne energije. Zmaga seveda je v dosegu rok in v tem trenutku za stranko lahko pomeni še en dokaz, da je njihova drža v opoziciji pravilna. Poraz bi jih po drugi strani moral prisiliti k temeljitemu premisleku, saj so zvezde v teh časih gospodarske krize in neuspehov Slovenije v mednarodni areni odločno na njihovi strani.

Videli bomo, koliko bo v predvolilnem boju poudarka na evropskih temah in koliko dobrega starega obračunavanja med političnimi strankami na podlagi dogodkov doma.  Volilna udeležba po vsej verjetnosti ne bo ravno visoka; ljudje pač ne vedo veliko o delovanju evropskih institucij in njihovem pomenu za vsakdanje življenje državljanov držav članic. Ker niso pripravljeni vložiti veliko svojega časa v dodatno izobraževanje o delovanju Evropskega parlamenta, je tudi pričakovati, da bodo kampanje političnih strank manj osredotočene na to, kaj bi naj njihovi poslanci delali v Evropskem parlamentu in bolj k bolj splošnim temam.