Še vedno verjamem v Evropsko Unijo
By Jin on May 9, 2009 in Notranja politika, Zunanja politika
Prvega maja je minilo pet let od vstopa Slovenije v Evropsko Unijo. Zdi se že, kakor bi minila cela večnost odkar smo bili del Jugoslavije in tudi burni dogodki ob osamosvojitvi so že zakopani v preteklosti. Pozabili smo od kod smo dejansko prišli in kakšni so bili naši razlogi za iskanje nove, skupne evropske domovine in pri mnogih se je razširilo negodovanje nad slabo delujočo Unijo, pa nad podražitvami, ki jih radi pripisujejo uvedbi evra, pa nad izgubo dela naše neodvisnosti in nad odprtostjo za tuji kapital in blago.
Devetega maja 1950, torej pet let po koncu uničujoče druge svetovne vojne, je francoski zunanji minister Robert Schuman začrtal novo evropsko pot. Šest evropskih držav je namesto tekmovanja na področju premoga in jekla izbralo pot sodelovanja. Iz tega bo nekoč nastala Evropska Unija sedemindvajsetih članic. Iz tega sodelovanja se bo tudi porodilo obdobje miru in blagostanja za zahodne Evropejce. Po padcu vzhodnega bloka se bodo teh sanj nalezli tudi nekdanji sužnji rdeče Moskve in begunci iz razpadajoče Jugoslavije in si poiskali pot v novo prihodnost.
Pa vendar je bila še 9. maja 1945 Evropa v ruševinah. Nekoč so bili London, Pariz in Berlin centri sveta, po vojni so bili le še prestolnice propadajočih, razbitih, ponižanih držav. Evropa nič več ni prevladovala, pač pa se je spremenila v skupek kolonij dveh velikih sil, Sovjetske Zveze in ZDA. Pri tem so si bili evropski narodi sami krivi za svojo usodo. Stoletja neusmiljenega tekmovanja in nenehnih vojn so privedla do prve velike vojne, ki je načela evropsko moč, iz nje pa se je porodila še hujša katastrofa, ki se je iztekla v drugo svetovno vojno, morijo brez primere. Tekmovanje med državami, povezano z nacionalizmom, kasneje z ideologijo, je bilo krivo za končni obračun. Žrtev je bilo na milijone.
Ne smemo dopustiti, da se kaj takšnega še kdaj ponovi. Edina možnost, ki jo imamo na voljo, je poglobljeno sodelovanje in Evropska Unija je za zdaj še najboljše sredstvo, da se mnoge sovražne narode spravi pod isto streho, se nadene uzda nevarnim nacionalistom in poudari vse, kar imamo skupnega. In skupnega imamo veliko.
Res je, Evropska Unija ni popolna. Celo zelo nepopolna je. Birokracija poka po vseh šivih in odločitve se pogosto sprejema mimo volje prebivalcev držav članic. Velikokrat je tako, da ljudje sploh ne vedo, čemu služijo posamezne institucije in kako vplivajo na njihova življenja, le o tem se jim nekaj sanja, da nekdo prerazporeja evropski denar, torej denar, ki so ga sami ustvarili. To je potrebno popraviti. Res potrebujemo skupne institucije, toda po drugi strani je čim več moči odločanja potrebno na lokalni ravni, res potrebujemo skupna pravila, a to ne sme iti tako daleč, da birokrati določajo obliko kumaric in banan. Evropska Unija mora postati naša skupna hiša, v kateri pa imamo vsi svoje sobe, v katerih smo sami gospodarji.
Še vedno verjamem v Evropsko Unijo in ni mi žal, da sem glasoval za vstop Slovenije v večjo družino evropskih narodov. Življenje se zaradi vstopa res ni veliko spremenilo, naša uspešnost je ostala odvisna od naše podjetnosti in za uspehe in neuspehe se moramo prej zahvaliti našim lokalnim voditeljem kot nekomu v Bruslju. Po drugi strani so končno padle kontrole na mejah in lahko se gibljemo kot svobodni ljudje, imamo tudi skupni denar, ki je stabilen in v katerega lahko zaupamo. Mnogokaj je potrebno še postoriti in če bomo le imeli vero, pogum in pridnost, bomo skupaj tudi kaj premaknili v pravo smer, da bo ta skupna evropska domovina uspešnejša na vseh področjih.
Ja unija sigurno ima svoje prednosti, nisem pa prepričan, če nam bo v prihodnosti kaj dosti lepše kot nam je bilo zunaj nje, predvsem s stališča monetarne politike, ki je sedaj popolnoma podrejena c.banki v Frenkfurtu, glede tega imam resne pomisleke!!
lala | May 9, 2009 | Reply
Neke skupne institucije moramo imeti in vsaka centralna oblast si najprej skuša zagotoviti nadzor nad tiskanjem in tokom denarja. Meni se to ne zdi tako slabo, če se le centralno oblast omeji pri obdavčevanju in se ji določi točno določena področja, za katera je pristojna in lahko koristi denar.
Ne potrebujemo ogromne države, podobne ZDA, ampak manjšo povezavo, ki skrbi za skupno obrambo, za zaščito skupnih interesov navzven in za spoštovanje osnovnih skupnih pravil. Velika umetnost bo ustvariti takšno Unijo, ne da bi se ta prelevila v pošast po vzoru Washingtona.
jin | May 9, 2009 | Reply
Ja kar se tiče obrambe in skupnih interesov ter padca mej je res. Se pa bojim, da to centralno oblast vodi peščica vodilnih bančnih elit ravno tako kot v ZDA, sej ima tak sistem c. banke korenine ravno v Evropi, oz. se je prenesel iz starega kontinenta na ZDA in ne bom presenečen, če bomo v prihodnosti javni dolg samo povečevali, ravno zaradi sistema dolga, kar se pa lepo kaže zadnje čase.
Sistem bi moral biti nujno naravnan tako, da bi neodvisne!!! institucije Evrope skrbele za dotok in pretok denarja in oskrbovale ekonomski trg z ravno pravšnjo količino denarja, ki ne bi bil vezan na dolg oz. ne bi bil obdavčen, ker v pravem sistemu naj bi denar obstajal samo za to, da omogoča enostaven prehod dobrin na trgu, ne pa da imajo bančne elite od njega korist, kar pa je že dolgo nazaj pravilno ugotovil Abe Lincoln, zato je bil ubit.
lala | May 9, 2009 | Reply
jaz pa ne verjamem
bibi | May 9, 2009 | Reply
Preprosto uvedemo zlato podlago. Bil bi že čas.
jin | May 9, 2009 | Reply
Ja sej o tem se že neki časa potihom govori, nazaj zlati standard, eni so celo mnenja, da bi bil bolši srebrni, ker je srebra več, se pa prav potihom počasi uvaja nova svetovna centralna banka, ki naj bi imela sedež v Švici, zanimivo ne, imam pa občutek, da bodo denar ponovno naredili popolnoma fiktiven.
Sicer bi pa s standardom rešili samo polovico problema, namreč, če si bodo zlato in srebro spet lastile iste finančne elite, in to bi se verjetno prej ali slej zgodilo, spet nismo naredili nič, samo finančne mahinacije so deloma omejene.
Bistvo problema je, da je najprej treba finančni sistem osvobodit iz krempljev elit, ki si ga sedaj lastijo in poskrbeti, da bo v prihodnosti za likvidnost ekonomije skrbela država oz. EU in da bo centralna banka pod direktnim neodvisnim nadzorom državljanov in sevada ne v privat rokah, šele takrat bo sistem žačel delovat za ljudi.
V končni fazi niti ni tako pomembno, da je denar vezan na standard, edina res pomembna lastnost je, da je denarja v ekonomiji vedno ravno prav, da omogoča lahek prehod dobrin, če ga je preveč je previsoka inflacija, če premalo nasankajo ljudje, ker ni kupne moči, na koncu pa še posledično gospodarstvo, ki pa je od tega denarja v obtoku najbol odvisno in vse skupaj je kot nek začaran krog.
lala | May 9, 2009 | Reply
Nič novega in seveda tudi tipično za Slovence, ki so nekoč enako naivno verjeli v Avstro-Ogrsko in potem še v obe Jugoslaviji, ker pač sami nismo nikoli vedeti skrbeti zase in smo vedno potrebovali močne gospodarje. Kogar ta slovenska značilnost posebej zanima naj začne brati Cankarja.
Stavenskovrhski | May 10, 2009 | Reply
Kaj pa je bilo narobe z Avstro-Ogrsko? Ne mislim, res? V Jugoslaviji pa je Slovenija imela že zavidljivo raven avtonomije, zdaj pa se navadni državljan itak ne more pritoževati, da mu kršijo kakšne nacionalne pravice. Prej se gre za to, da bi radi nekateri bili kralji v svojem malem vrtičku, kot za strah pred življenjem v večjih skupnostih.
Kakšna je zame razlika, če je center v Bruslju ali v Ljubljani? V obeh primerih sem hlapec elitam in v obeh primerih imam natanko enako svobode oblikovati svoje življenje. Še en dokaz, da je nacionalizem neumnost.
Jin | May 10, 2009 | Reply
Popolnoma se strinjam s tem, kar si napisal. EU še zdaleč ni popolna, je pa zagotovo ena najboljših tvorb, kar jih je nastalo v zgodovini. Slovenci imamo to srečo, da smo lahko njen del in mi (pa tudi vsi drugi Evropejci) bi moralo malo pomisliti, kaj nam pravzaprav manjka in kako je bilo npr. pred 15 leti, preden začnemo na vsa usta kritizirati, kako nam EU ni prinesla nič dobrega. Prednosti EU zagotovo nekajkrat pretehtajo slabosti.
thorin | May 10, 2009 | Reply