Saj veste kako pravijo: vsega je kriv Janez Janša. In nekako tako si gre razlagati, zakaj ta koalicija, ki se tu pa tam glasno gre notranje razprtije, še vedno obstaja. Kot piše Jože Poglajen v Dnevnikovem Objektivu:

Ta koalicija se je oblikovala predvsem zato, da bi preprečila Janezu Janši vladati še en štiriletni mandat. Res je, da jo sestavljajo programsko sorodne stranke. A to še zdaleč ne more biti vezivo, ki bi to koalicijo cementiralo v trden in učinkovit vladajoči (u)stroj.

Res je, glavno vezivo treh strank te koalicije je bilo pri naskoku na oblast predvsem, da se s te odstrani Janeza Janšo in njegovo SDS. Bilo je jasno, da bo trojček moral držati skupaj, sicer od vsega na koncu ne bo nič. In tako je tudi bilo. Kljub neprikritemu boju za vodilno vlogo na političnem polu, ki ga radi imenujemo za slovensko levico. Kajti, že dolgo se bije boj za prvenstvo in glavna akterja sta Borut Pahor in Gregor Golobič.

Če bolj natančno pogledamo razmerja, ni težko opaziti, da je Zares pravzaprav ves čas z eno nogo zunaj koalicije. Na osebni ravni zato, ker ima politično močnega in vplivnega predsednika in se zato rivalstvo s (sicer mlačnim) premierjem in predsednikom največje stranke in zaradi starih zamer tudi s predsednico manjše LDS neizbežno sprevrača v občasne spore.

Jasno je, da bo koalicija vzdržala. Če bi se Janez Janša umaknil iz politike in bi SDS prevzela bolj umirjena in na kompromise pripravljena struja, bi vlada po vsej verjetnosti padla, saj bi naenkrat bilo mogoče na novo mešati karte, se povezovati in braniti  svoje interese mimo dovčerajšnjih zaveznikov in z dovčerajšnjimi sovražniki. Takšna je pač narava političnega spopada v državi s proporcionalnim sistemom, ki vstop v parlament omogoča več malim strankam in  v državi, kjer se politika in gospodarstvo nezdravo povezujeta, zaradi česar je skoraj življenjskega pomena, kdo nadzoruje državne vzvode moči. Ker pa ni videti, da bi se Janša imel namen umakniti, bo vse ostalo po starem.

Na nek način smo priča notranjemu spopadu v enem samem, medsebojno povezanem in hkrati razdeljenem političnem bloku. Stranke se zdijo včasih le nepotrebna delitev tega bloka, ki bi ga lahko poimenovali za socialno liberalnega, s tem da je seveda pri enih bolj poudarjen en vidik, pri drugih drug, za oboje pa je značilno, da se ne gredo ravno ideološko čiste igre, temveč jim je v prvi meri glavni cilj oblast in kako to obdržat. Seveda se nekaterim zdi povsem naivno verjeti, da se politiki kadarkoli sploh borijo za kaj drugega kot samo za golo oblast, a včasih se celo najde kdo, ki deluje v skladu s svojo ideologijo, bodisi konservativno, socialistično, liberalno ali kakšno drugo.

Ta notranji spopad se bo še nadaljeval, saj tudi živimo v kriznih časih, pa imamo lahko potem še nenehno krizo oblasti. Pri tem je potrebno biti pazljiv pri napovedovanju končnega rezultata. Borutu Pahorju nekateri ne napovedujejo kakšne posebne politične prihodnosti, a človek je do zdaj uspel še povsod zmagati, tako da njegova strategija dobro deluje, medtem ko Golobič in Kresalova še nista našla formule, kako osvojiti več podpore.  Katarina Kresal si je sicer pridobila mnoge simpatije z ostro in odločno držo v primeru izbrisanih, Golobič in Zares pa sta morebiti kaj pridobila s svojim protitajkunskim stališčem (beri, so proti Šrotu in še nekaterim), vendar pa za zdaj še ni videti, da bi to pomenilo, da lahko LDS in Zares v bližnji prihodnosti ogrozita SD. Bo pa do trenj zagotovo še prihajalo in vse tri stranke bodo iskale načina, kako v svoj prid obrniti razmerje moči.

Po eni strani je prav čudno, kako se SD in njen predsednik držita oblasti, koliko podpore uživata ob ne vedno najbolj pozitivnih kritikah v medijih, v opoziciji in celo v koaliciji. Da, Borut Pahor očitno nekaj počne prav.  Pa čeprav deluje mlačen in neodločen in vsake toliko časa povleče kakšno neposrečeno potezo in čeprav vlada vtis, da se v boju proti gospodarski krizi dovolj hitro ne vleče pravih potez.