In zdaj nas bo rešila Kitajska?
By Jin on Apr 18, 2009 in Zunanja politika
Medtem ko moč ZDA kopni, se veliko govori o tem, da mora v svetu, na gospodarskem področju, svojo odgovornost prevzeti Kitajska. Velesila, ki se neverjetno hitro krepi že zadnjih trideset let ima res veliko argumentov na svoji strani. Njeno gospodarstvo kljub svetovnim pretresom še vedno raste, vedno bolj je država tovarna sveta, kopa pa se tudi v tonah ameriških dolarjev, saj ima največje rezerve na svetu.
Kitajski premier Wen Jia Bao je v soboto izjavil, da je kitajsko gospodarstvo v boljšem stanju, kot pričakovano in da državna pomoč deluje. Na sporedu sta sedaj vzpodbujanje domače potrošnje in vlaganje v infrastrukturo. Da se njena vloga v svetu povečuje in ameriška kopni, dokazuje tudi, da sta Peking in Buenos Aires sklenila svoje medsebojno trgovanje v prihodnje opravljati v kitajski valuti in ne več v ameriškem dolarju. Časi, ko so Američani posedovali svetovno rezervno valuto, počasi prihajajo h koncu, s tem pa se na novo deli svetovni vpliv.
A spomnimo se, da Kitajska ni ravno vzor odprte, demokratične in svobodne družbe. Ni vzor velesile, ki bi si jo želeli posnemati. Gotovo je zavoljo mednarodnih trenj marsikaj v zvezi s Kitajsko v medijih pretirano, toda jasno je, da v državi z največ prebivalci na svetu marsikaj ne deluje, ali pa deluje v slogu policijske države. Si mar želimo takšnih rešiteljev? Si mar želimo, da bi takšna velesila v prihodnosti svoj vpliv razširila čez pol sveta? Saj ne, da bi imeli kaj veliko vpliva na to, kar se bo zgodilo. Vse preveč so ZDA na tleh in vse preveč Evropejci nepovezani in vse preveč je medijska gonja Rusijo oddaljila od zahodnih prestolnic, da bi lahko kaj kmalu zrasla močna protiutež kitajski velesili. Če bo uradni Peking to hotel, bo svoje vezi v Afriki in južni Ameriki še okrepil, pri tem pa bo lahko igral vlogo sile brez prtljage polne imperialnih kosti, kakor je to v primeru ZDA in evropskih držav.
Resnično vstopamo v obdobje večpolarnega sveta. To se je sicer kazalo že v preteklih letih, a šele zdaj nova realnost z vso silo udarja na dan. In v tem večpolarnem svetu bo Kitajska eden izmed najmočnejših igralcev. In v tem svetu tudi ne bo več tako samoumevno, da je edina prava ureditev liberalno demokratska z obilico svobode za posameznika in prostim trgom.




No, tudi na amerikanizacijo, ki ni ravno najboljša možna stvar, nismo imeli vpliva. Čeprav priznam, da sem raje amerikaniziran kot pokitajčen.
Rasistično?
Renton | Apr 18, 2009 | Reply
Ne bi rekel. Z Američani imamo kar nekaj skupnih vrednot in kar nekaj je takšnega, kar se od njih splača naučiti. Kitajska pa je policijska država z ogromno revščine. Dobro, ampak tudi od njih se verjetno lahko česa pozitivnega naučimo.
Saj, jaz tudi verjamem v superiornost evropskih vrednot. Ne vem, zakaj bi to poimenoval za rasizem.
Jin | Apr 18, 2009 | Reply
Resda bo večanje vpliva Kitajske delno spremenilo svet, ampak hkrati se bo pa spremenila tudi Kitajska. Tako da se ne rabimo bati, da bo svet v prihodnje tak, kot je danes Kitajska
Mimogrede, mislim da bo treba iznajti nov izraz za to, čemur ti praviš večpolarnost (oz. multipolarnost). Pola sta vedno samo dva, tako da je ta izraz paradoks
Matej | Apr 18, 2009 | Reply
Da, to je čisto res. Prej bi lahko vse skupaj lahko znova poimenovali za koncert velikih sil, ali pa za svet z več centri moči. Samo to potem ni tako lepo na kratko.
jin | Apr 19, 2009 | Reply
No, vseeno se pri konliktih vedno vzpostavita dve strani; enako tudi v mednarodni politiki. Tako da bo svet (kot vedno do zdaj) bipolaren, četudi pola mogoče ne bosta tako centralizirana, kot sta bila v času Hladne vojne.
Matej | Apr 19, 2009 | Reply
Jaz pa bi rekel, da si zadel na nekaj dobrega s prvim vprašanjem. Prej je namreč videti, da bo svet imel več neodvisnih igralcev, kot pa dva zavezniška bloka, ki si bosta stala drug proti drugemu. Na primer Kitajska, Indija, Rusija, Brazilija, EU in ZDA ne bodo vedno na isti strani, ampak bodo bolj ali manj odprte za sodelovanje z vsemi drugimi.
Za zdaj se namreč niti med Kitajsko in Rusijo ni vzpostavilo kako strašno močno zavezništvo znotraj Šanghajske skupine, čeprav državi seveda sodelujeta. Je pa možno, da se ob vsaki zaostritvi vzpostavita dva pola, ker si bodo države iskale trdnejših zavezništev. Mogoče pa je res vse skupaj še najbolje primerjati z odnosi med velikimi silami v Evropi pred prvo svetovno vojno. Hm, dobra tema.
Jin | Apr 19, 2009 | Reply