Rusiji so v preteklih letih že večkrat napovedali propad. Evo, zdaj imamo gospodarsko krizo, ki je prizadela in še bo prizadela večino držav na svetu pa tudi Rusijo. Spet je to povod za črnoglede in velikokrat privoščljive komentarje na račun ruske prihodnosti, čeprav bi ti komentatorji storili bolje, če bi si malo bolj podrobno ogledali posledice krize doma. Rusija bo šla gospodarsko rakom žvižgat, če se bo enako v naslednjih nekaj mesecih zgodilo ZDA in nekaterim evropskim državam. Kar sploh ni izključeno.

Zelo veliko zabave imajo kritiki Rusije, pa številni Rusi sami, tudi s tako imenovano rumeno nevarnostjo. Kitajci naj bi masovno poseljevali izpraznjen daljni vzhod in izpodrivali Ruse. V nekaj desetletjih bi naj tako Rusija izgubila ne samo obmejna območja s Kitajsko, pač pa verjetno kar vso Sibirijo. Ta strah ne izvira samo iz kitajskega priseljevanja, pač pa tudi iz ruske izkušnje z Mongoli, ki so pred stoletji pridivjali in zasužnjili Ruse in se jih ti kar nekaj časa niso bili zmožni rešiti. Še zdaj kdo kakšno rusko lastnost pripisuje kar mongolskemu jarmu.

Anatoly Karlin na Russia blogu piše prav o tem, kako je obseg kitajskega priseljevanja v resnici dosti manjši, kot bi verjeli. Tako bi naj na daljnem vzhodu živelo med 200000 in pol milijona Kitajcev, to pri 6,7 milijona prebivalcev. Večina bi naj bila sezonskih delavcev. Okoli 70% bi se jih naj v Rusijo preselilo v iskanju zaposlitve. O kakšni prikriti invaziji, ki bi naj Kitajski omogočila zasedbo območja ni nobenih dokazov.

Tudi Karlin pravilno ugotavlja, da bi kakršna vojaška agresija Kitajske na Rusijo bila naravnost samomorilska, saj bi Rusi lahko uporabili svoj velik jedrski arzenal, najprej v obliki taktičnega jedrskega orožja na bojišču, potem v obliki strateškega jedrskega orožja proti industrijskim centrom, kar bi za posledico imelo ogromno število žrtev. Malo je verjetno, da bi Kitajska v nekaj naslednjih desetletjih bila sposobna vojaško premagati Rusijo, povrhu pa je zgodovinsko tako ali tako stremela proti jugovzhodni Aziji, ne proti ruskemu daljnemu vzhodu.

Tako ni videti, da bi se rusko vodstvo moralo bati rumene nevarnosti. Prisotnost Kitajcev se bo verjetno še povečevala, vendar ni videti, da bi lahko v naslednjih desetletjih postala tako velika, da bi ogrozila vladavino Kremlja na daljnem vzhodu in izrinila rusko prebivalstvo.