Povrhu še oborožene, kakor bi to rad videl ameriški predsednik Barack Obama? Njegovo sporočilo je, da si ZDA želijo v Evropi videti partnerja, ne pa da morajo nenehoma igrati zaščitnika stare celine. Navsezadnje so ZDA bile v tej vlogi zadnjih šestdeset let, kolikor že traja veliko zavezništvo. Veliko zato, ker skupaj pomeni večino za obrambo namenjenega denarja na planetu. A potem, večino tega tako ali tako zapravijo ZDA.

Ker ni več sovjetske grožnje, ker v vzhodni Evropi ne stoji 50000 tankov in ničkoliko divizij pripravljenih, da preplavi zahodno Nemčijo in izžene Američane in kapitalizem, na njihovo mesto pa postavi komunistične režime po vzgledu Sovjetske Zveze, se Evropejcem tudi ne zdi več posebej potrebno zapravljati ogromno denarja za obrambo. Še posebej, ker socialne države, tudi če so  v preteklih desetletjih doživele sistematsko razgradnjo, veliko stanejo. Pa tudi imperij veliko stane. Vprašajte Američane, kaj pomeni imperij okoli 700 vojaških oporišč po svetu in kaj pomenita dve omejeni vojni v Iraku in v Afganistanu, ki se zdaj obe vlečeta že dlje, kot je trajala prva ali druga svetovna vojna. Evropejci si tega niti približno ne želijo. Želijo pa si mnogi, sploh v vzhodni Evropi, da bi ZDA še vedno prevzemale odgovornost in igrale vlogo njihovega zaščitnika pred morebitnimi zunanjimi grožnjami. Pri tem mnogih ne moti te zaščitnike brezobzirno kritizirati za njihove operacije po svetu.

Odstotek BDP-ja, ki ga Evropejci namenjajo za obrambo se je v zadnjih letih skrčil in posledično so tudi oborožene sile vedno manj sposobne delovati ob boku Američanom, ki v te namene dajejo veliko več denarja. Nič čudnega torej, če se države stare celine kljub relativno obsežnim oboroženim silam soočajo s problemi, ko morajo na krizna žarišča pošiljati svoje vojake. Ni tukaj samo strah pred reakcijo javnega mnenja v primeru, da bi ti vojaki bili ubiti v bojnih operacijah, pač pa tudi pravi problemi s pomanjkanjem dobro opremljenih in usposobljenih sil.

Seveda je vprašanje o želji po močni Evropi lahko zastavljeno vsaj na dva različna načina. En je takšen, kot si to predstavljajo Američani, torej da imajo Evropejci na voljo sile sposobne delovati v manjših konfliktih, v katerih se morajo soočati s slabo oboroženimi uporniki. Za takšne operacije je potrebno veliko vojakov, ki se morajo biti sposobni ne le boriti z oboroženci, pač pa pridobivati srca in duše lokalnega prebivalstva, povrhu pa še veliko vlagati v obnovo infrastrukture. Nenazadnje takšne intervencije zahtevajo tudi izgradnjo političnih institucij v državah, ki nikoli niso poznale delujoče demokracije zahodnega parlamentarnega tipa.

A Evropa je lahko vojaško močna tudi na drugačen način, ki pa pomeni premik k razmišljanju, proč od intervencij in proti izolacionizmu. Torej, Evropa lahko ima na voljo dobro oborožene in usposobljene oborožene sile namenjene vodenju velike, globalne vojne, za primer, če se kdo od zunaj odloči ogroziti njeno varnost. To ni več vojna proti slabo oboroženim upornikom pač pa vojna proti armadam tankov in rojem lovskih letal. To je na kratko, vrnitev v razmišljanje hladne vojne.

Na nek način se zdi, da je kaj takšnega popolnoma nepotrebno, a morebiti bi si bilo k srcu potrebno vzeti oni rek, da je potrebno govoriti po tiho in nositi veliko palico. Evropa, in tukaj gre govora o Uniji, ima svoje interese, ki jih mora varovati. Bolje, da so ti interesi bližje domu, kot nekje na drugem koncu sveta. V teh časih je možno z malo denarja po standardih bogatih držav ustvariti učinkovito vojsko sposobno velike vojne. Američani namreč večino svojega denarja preprosto kurijo v manjših vojnah, drugi pa še niso na tej stopnji, da bi lahko že igrali velike sile, čeprav je res, da se Kitajska hitro krepi, Rusija pa zopet išče staro moč.

Za Evropsko Unijo in druge zainteresirane bi bilo torej dobro ustvariti evropski steber znotraj (ali zunaj) zavezništva NATO, namenjen obrambi, ne imperialnim vojnam. Američani imajo prav, ko si želijo partnerja. Njihova moč slabi in evropskim prestolnicam bo moralo kmalu postati jasno, da bodo ostali brez zaščitnika na drugi strani Atlantika.