Florence Hartmann, dolgoletna roka bivše generalne haaške tožilke Carle Del Ponte za Sobotno prilogo o sudanskem predsedniku Baširju in o nalogu za aretacijo, ki ga je proti njemu izdalo mednarodno kazensko sodišče v Haagu:

Ne more potovati v tujino in ne more mirno spati. Zaveda se, da bo moral plačati za zločine nad prebivalci Darfurja in njihovo trpljenje: ni več nedotakljivosti in imunitete. Hkrati se zaveda, da ga njegovi najbližji  sodelavci trenutno ne nameravajo aretirati, toda njegovi zavezniki in prijatelji utegnejo zamenjati strani in ga tako osamiti. Bašir nima prihodnosti. Obtožba proti njemu utegne poglobiti nesporazume znotraj režima v Kartumu in ga vreči z oblasti.

Toda stvari niso tako enostavne in vloga zahodnih skupin, ki se zavzemajo za njegovo aretacijo pa za razrešitev sudanskih konfliktov, je skupaj z močjo zahodnih držav v preteklih letih drastično upadla. Spomnimo se lahko ZRJ in Miloševiča in v kako drugačnem svetu smo živeli pred desetletjem.

Gotovo, gonja čez Srbe in njihovega vojvodo je bila divja, toda kljub temu ZRJ tedaj ni bila povsem osamljena in vtis, da je država popolnoma izolirana, je bil posledica enostranskega poročanja zahodnih medijev in uspešnega prodajanja zgodbe s strani zahodne politike. Kdo pa je tedaj vedel za prosrbske proteste in koga je v resnici zanimalo, kaj si mislijo Rusi in Kitajci. Pomembno je bilo to, da so imele sosede ZRJ vse po vrsti ambicijo postati članice EU in NATO, da je vojaško zavezništvo Evrope in ZDA bilo v tistem trenutku resnično najmočnejše na svetu, da so ZDA lahko storile karkoli jim je padlo na pamet in to z majhnimi žrtvami na lastni strani.

Ti časi so minili in Sudan ni Srbija. Gotovo, saj zahodne države lahko gredo in vojaško posredujejo. Sudanske oblasti ne premorejo vojske, s katero bi se lahko dolgo upirale. Toda, zdaj smo se že naučili te lekcije, kaj pride potem? Stvari so zapletene, ne poznamo dobro vseh etničnih in verskih nasprotij, vseh igralcev, ki se utegnejo pojaviti na bojnem polju, posredovanje se utegne preleviti v dolgotrajno okupacijo podobno Afganistanu ali Iraku. Po drugi strani ni pričakovati, sploh ne po   grozodejstvih v Gazi, za katere nikoli nihče ne bo odgovarjal, sploh ne po dveh vojnah, v katerih so Američani storili mnogo zločinov, da bi muslimanski svet podprl kakršnekoli sankcije proti Baširju. Zanimivo je tudi to, da drugod po Afriki mislijo podobno. Potem imamo še Kitajsko in Rusijo, od katerih smo iz dneva v dan bolj odvisni, povrhu pa lahko dodamo še vse tiste države, ki so jih zahodni politiki in mediji uvrstili v skupino malodane zločinskih držav in to so vam Iran, Severna Koreja, Venezuela, Zimbabve, Bolivija, Belorusija, Sirija…. Seznam se daljša.

Da bi bilo vse še hujše, medijskega monopola zahodnih medijev je konec in potem, kdo  po zgodbah o iraškem orožju za množično uničevanje sploh še verjame npr. ameriškim medijem? Polovica sveta gotovo več ne.

Sudanski predsednik si tako lahko oddahne. Nihče ga ne bo zasledoval in ko se bo peljal na obisk v Katar ali kam drugam, ga ne bodo aretirali, temveč ga bodo trepljali po ramenih, če bo le dovolj pameten, da se jim bo predstavil kot žrtev zahodne zarote. So bili časi, ko je bilo kaj takšnega smešno, zdaj pa celo deluje. Tudi če si navadni krvavi diktator.