Sedemnajstletni Tim je med morijo iskal dekleta, s katerimi je nekoč hodil skupaj v šolo. Na koncu je umrlo sedemnajst ljudi. Še en dokaz, da nikjer več nismo prav varni in da se moramo sprijazniti z naravo sveta. Preveč bi bilo vsakodnevno misliti na nevarnosti, ki nas obkrožajo. Tako ni mogoče živeti. A zavedati se jih vsekakor moramo.

Pretekle dni so nas šokirale kosti iz nekega rova na Slovenskem. Po več kot pol stoletja se znova soočamo z grozodejstvi neke že pretekle dobe, ki pa še vedno živi v nas. Politika nam ne pusti pozabiti. Seveda je tako, da je takšnih kosti po svetu vse polno in da jih je večina priročno pozabljena. Če bi se spominjali prav vseh, bi nas moralo od groze pobrati, ali pa bi postali neobčutljive pošasti. Zemlja je prepojena s krvjo.

Kaj vse človek zmore. Koliko sovraštva, koliko prilagajanja ukazom. Poznamo eksperimente, ki so pokazali, da je človek sposoben izvrševati še tak okrute ukaze, če mu tako le ukažejo. Svoboda izhlapi. Pa bi tudi čisto sami od sebe mnogi brez kančka slabe vesti ubijali in mučili. Zdaj se pa ozrite okoli sebe. Stvar je namreč takšna, da je čisto logično, da je večina ljudi okoli vas potencialnih morilev, da ste to tudi sami. Ideja izvirnega greha, grešnosti človeške narave, naenkrat ni več tako za lase privlečena. Ljudje smo resnično grda vrsta, čeprav, naj kdo pokaže v naravo, če je tam morebiti kaj boljšega. Ni. Samo trganje in uničevanje in nesmiselna moritev, življenje zaradi življenja samega, ki brezobzirno brani svoje koristi.