Ameriška zunanja politika je zadnje čase mnogo bolj kot nekdaj pripravljena iti tisti dodatni kilometer poti, da bi le na svojo stran dobila Ruse. Kako so se stvari spremenile. Če ne bi bilo te gospodarske krize, poraza ameriške politike v Iraku in nedokončane vojne v Afganistanu, povrhu pa še iranske trme, Barack Obama niti približno v Moskvo ne bi pošiljal prijaznih pisem.

Tako je bilo Rusom ponujeno sodelovanje v protiraketnem ščitu, če bi ti v zameno le podprli ameriška prizadevanja ustaviti iranski jedrski program. Kar ni razveselilo Poljakov, katerim je predsednik Bush obljubil namestitev deset raket prestreznikov. Ne da bi se ti ravno veselili novega orožja, a ameriška prisotnost bi jim vsekakor pomenila garancijo pred morebitnim ruskim izsiljevanjem.  Poljski predsednik  Lech Kaczynski je tako v nedeljo povedal:

Pogodba je bila podpisana in mislim da bo sporazum uveljavljen ne glede na to, katera administracija je v ZDA na oblasti.

Toda ZDA so v krizi in zdaj potrebujejo pomoč. Poljski pa realno ne grozi nobena nevarnost, pa še relativno nepomembna je za ameriške interese. Ruski uradniki so že dali vedeti, da so najnovejše novice iz Washingtona za njih dobre novice. V Moskvi pač nihče ne verjame, da je protiraketni ščit namenjen iranskim raketam, saj do zdaj ni videti, da bi Iran posedoval rakete, s katerimi bi lahko dosegel cilje v zahodni Evropi in proti katerim bi lahko bile uporabljene prestrezne rakete. Rusov ni prepričala tudi uspešna iranska izstrelitev rakete, ki je v vesolje ponesla prvi umetni satelit islamske republike.

Lavrov se je že pokazal optimista, da je vendarle možno doseči sporazum:

Prepričan sem, da je popolnoma v naših močeh da najdemo skupni imenovalec in mogoče celo na koncu pridemo do plusa za naše strateške odnose tako pri sporazumu START, kot pri protiraketni obrambi.

Vendar pa je to le ena izmed številnih tem, pri katerih se obe državi ne strinjata.Tukaj so še Kosovo, Gruzija, pa seveda Iran. Težko je verjeti, da bi se Rusi bili pripravljeni odreči svojemu na pol zavezništvu z Iranom, saj bi uničenje oblasti v tisti državi na dolgi rok prej škodilo Rusiji, kot ji koristilo, ameriška zunanja politika pa se lahko kaj hitro znova obrne in iz Rusije naredi sovražnika. Gospodarska kriza ne bo trajala večno, Američani pa se bodo čez čas izvili iz Iraka in bodo bržkone nadaljevali svojo imperialno politiko v svetu. Po drugi strani bo vedno močnejša Rusija zasledovala bolj agresivno zunanjo politiko, še posebej na območjih, ki jih bo definirala za svojo interesno sfero.  Zato ni pričakovati, da bi nekaj lepih besed ob začetku nove administracije v Washingtonu zares spremenilo odnose med obema državama.