Ali smo Slovenci? Nemci? Angleži? Da,  zdi se , da smo še vedno prej vse to, kot Evropejci. Nikjer ni zavesti, da smo del večje skupnosti, Evropske Unije, nikjer ni čutiti kakšne posebne pripadnosti ali želje, da bi se stvari spreminjalo znotraj razširjene družine držav članic. Tudi če meje padajo, tudi če so gospodarstva vedno bolj povezana, se še večina mnogo bolj zaveda svoje nacionalnosti in interesov svoje države. Tako tudi ni nič presenetljivega, da so ljudje tako nezainteresirani za evropske volitve. Navsezadnje naše lokalne politike vidimo vsak dan, Bruselj pa je daleč in nihče pravzaprav ne ve, kaj se tam počne.

Slovenija ima v evropskem parlamentu sedem poslancev, volili pa jih bomo 7. junija. Predsednik republike je ob svojem oznanilu povedal takole:

V obdobju prihodnjega sestava evropskega parlamenta čakajo Evropsko Unijo, našo skupno evropsko domovino, pomembne preizkušnje, vloga evropskega parlamenta pa bo večja kot kdaj prej. To razumevanje naj nas vodi tudi pri letošnjih volitvah poslank in poslancev.

Da, naša skupna evropska domovina. Kako visoko leteče besede, a zakaj se potem zdi, da je Unija prej projekt političnih, mogoče tudi gospodarskih elit, za navadne posameznike pa je nekaj oddaljenega, mogoče celo grozečega, nikakor pa ne nekaj, na kar bi kazalo biti pretirano ponosen? Pa vendar bi lahko bili ponosni. Minilo je že več kot pol stoletja od katastrofalne svetovne vojne in prav evropsko povezovanje, sprva omejeno samo na svobodno, zahodno Evropo, je veliko prispevalo k temu, da so se stara nasprotja zgladila in da je zdaj malo verjetna nova vojna, recimo da med nekdanjima glavnima tekmicama Nemčijo in Francijo. Ko smo se začeli povezovati, smo stavili na dolgotrajen mir in na sodelovanje, od katerega lahko imamo koristi vsi, en pa na tekmovalnost, ki na koncu vodi v vojno.

Mogoče k vsemu prispeva že medijska  pozornost, ki so je deležni lokalni politiki, pa potem striktna obramba svojih lastnih interesov in ne interesov Unije, ki se jo politiki radi gredo zato, da se ne bi zamerili volivcem. Potem je tukaj še vedno prešibka Unija,  ujetnica želja držav članic, sama pa brez  nekega svojega centra, iz katerega bi prihajale pomembne odločitve. Sploh pa je še premalo tako, da bi posameznik videl povezavo med sabo in med možnostjo vplivanja na te odločitve, kakršnekoli že te so. Koliko ljudi pa sploh pozna delovanje evrobirokratov in evroparlamentarcev!?

Gotovo je res, da je proces združevanja in izgradnje skupnih, delujočih institucij, dolgotrajen proces. V zadnjega pol stoletja je bilo storjeno marsikaj in kakšno izgubljeno leto še nikakor ne pomeni katastrofe za ta velik projekt, o katerem so že prej sanjali mnogi, med njimi na žalost tudi kakšen Napoleon. Je pa res, da se dobro vidi pomanjkanje nekega skupnega zavedanja, da smo Evropejci, da spadamo skupaj, da imamo skupne interese. Obstoji sicer neka majhna elita, ki se napaja v Bruslju in drugod, ki vse skupaj povezuje, toda ta je mnogo manjša od elit v vsaki državi članici. Potrebujemo neko plast Evropejcev, ki se bodo kot takšne počutili in bodo prej gledali na celoto, kot na posamezne dele, ki bodo doma tako v Londonu kot Atenah ali Bruslju. Le takšna elita bo na dolgi rok zmožna povezovati Unijo v delujoč organizem.

No, potem nam manjka še nekaj bolj pomembnega, to je zavedanje navadnih Evropejcev, da živijo v skupnosti, na katero so lahko ponosni in v katere okvirih lahko svobodno in varno živijo svoja življenja. Institucije je potrebno  prilagoditi tako, da bodo državljani držav članic imeli interes udeleževati se volitev v evropski parlament, da bodo celo sami zahtevali več vpliva pri odločanju na ravni Unije, da se bo njim zdelo potrebno imeti predsednika, ki jih bo povezoval navznoter in zunanjega ministra, ki jih bo zastopal navzven.  Zato pa bo potrebno še zelo veliko dela.

Vendar pa ni vse na politični in gospodarski ravni, pa na ravni propagande, za katero EU že zdaj namenja veliko denarja. Manjka nekaj pomembnega, nekaj kar je zaradi razdrobljenosti zelo težko doseči, nekaj kar so ZDA v preteklih desetletjih dodobra izkoristile. V Uniji nimamo nekih skupnih zvezd, nimamo svoje glasbe, ki bi bila vseevropska in bi jo poslušala večina mladine, nimamo svojih filmov, ki bi bili zelo uspešni. Kar imamo je skorajda popolna ameriška prevlada, ki je za ameriško premoč v svetu storila skoraj toliko kot njihova vojaška in gospodarska moč. Proti tej prevladi bi se še celo dalo boriti, če tukaj ne bi obstajal en velik problem. To je problem jezika.

Angleščina je hočeš nočeš lingua franca današnjih dni in naj se Francozi (hecno, ne) ali Nemci še toliko jezijo, je temu pač tako. To se v bližnji prihodnosti ne bo spremenilo. Vsekakor pa je nemogoče pričakovati, da bi se vsa Evropa smejala kakšni seriji iz Grčije, naslednji teden pa kakšni iz Španije. Razen, če bi večina Evropejcev razumela vsaj dva jezika in bi se potem večina produkcije usmerila samo v ta dva jezika. Da se to ne bo zgodilo kaj kmalu, je lahko jasno vsakemu, ki je vsaj malo zasledoval energično obrambo domačih jezikov pred vdorom angleščine.  Zato tudi še nekaj časa ni pričakovati, da se bomo otresli ameriške prevlade na tem področju. In če ne bo filmov, ki bi povzdigovali evropske junake, tudi njihovega vpliva na kolektivno zavest ne bo. To pa je zelo pomembno. Popularna kultura namreč zelo vpliva na to, kako množice gledajo na svet in kakšne vrednote si privzamejo.

Smo torej Evropejci? Ne, nismo še. Še vedno smo Slovenci, Grki, Španci in nekaj časa bo temu še gotovo tako.