Ali bolje, v ZDA so se tudi uradno začeli zavedati pomena vzhodne Azije. V zadnjih letih je bilo mnogo govora o vojni proti terorizmu, pa celo o novi hladni vojni z Rusijo, toda svet se je medtem spremenil v tej meri, da lahko govorimo o multipolarnem svetu, pri čemer se vloga vzhodne Azije v svetu nenehno krepi. Tako ni nič presenetljivega, da je državna sekretarka za svojo prvo pot v tujino izbrala ravno to regijo in ne Evrope ali Bližnjega vzhoda. Povrhu je še napovedala, da bo kot prvega tujega voditelja Barack Obama v Washingtonu gostil japonskega predsednika vlade.

Na poti v Tokio, prestolnico države, ki je za ameriško prisotnost v regiji ključnega pomena, je državna sekretarka Hillary Clinton povedala:

Ta regija je nepogrešljiva za naše napore pograbiti priložnosti in se spopasti z izzivi enaindvajsetega stoletja in je del večjega konteksta v katerem nameravamo ustvariti omrežje partnerjev s katerimi se bomo soočali s problemi s katerimi se nacije, tudi naša, ne morejo spopadati same. Zame to pomeni uporabo vseh sredstev ‘mehke moči’.

Ne glede na veliko prahu, ki ga dviguje tako imenovana vojna proti terorizmu, pa vsi konflikti v Iraku, Afganistanu, tisti v zvezi z Izraelom in Iranom, je za ameriško moč v svetu in za globalno stabilnost mnogo bolj pomembno, kam se obračajo države kot so Japonska, Kitajska, pa Južna Koreja, Indonezija in malo bolj proti zahodu Indija. Sploh Indija bo s svojim statusom največje demokracije na svetu kot protiutež tako razpadajočemu Pakistanu in policijski državi Kitajski, igrala pomembno vlogo ne samo v regiji, pač pa vedno bolj tudi na globalni ravni.

Najpomembnejše pa bo gotovo razmerje med ZDA in Kitajsko, državo ki ji napovedujejo krepitev in napredovanje na sam vrh sveta. Na tem mestu torej ne gre dajati pretirano veliko pozornosti govoru o Severni Koreji, ki ostaja izolirana, pač pa temu, kako se bo nova administracija v teh časih gospodarske krize znašla in zgradila odnose tako s Pekingom, kot tudi ohranila zavezništva z Južno Korejo in Japonsko. Pomembno bo torej, kako ne razjeziti Kitajske, a ga kljub temu omejiti v vplivu, kako ohraniti dobre odnose, pa hkrati okrepiti svoje zaveznike. Vsekakor igra, ki zahteva nemalo mojstrstva.

In kaj to pomeni za Evropo? Resnici na ljubo stari celini ne grozijo kakšni posebni konflikti in je za zdaj še oaza miru. Po drugi strani pa za zdaj ves globalni sistem deluje tako, da se Evropejci nimajo namena psotaviti na svoje noge in igrati kakšne pomembnejše vloge v svetu ter se raje zanašajo na ZDA. Evropske države tako igrajo vlogo bolj ali manj voljnih ameriških zaveznikov. To pa ne pomeni, da v prihodnosti ne bo prihajalo do trenj. Ko se bo Evropska Unija krepila, se bodo tudi vodilne sile vedno bolj zavedale moči, ki jim bo na razpolago in tako bodo svoje interese začele videti tudi drugod po svetu, mnogokrat tam, kjer so za zdaj še dominantne ZDA.