Pohod Caroline Kennedy, hčerke Johna F. Kennedyja, na senatorski stolček države New York, je končan. Potem, ko se je spraznilo mesto Hillary Clinton, ki bo v administraciji Baracka Obame skrbela za zunanjo politiko, se je odprla možnost, da enainpetdesetletna Caroline na velika vrata stopi na v svet politike. A 22. januarja je poskrbela za presenečenje in se umaknila s pojasnilom, da gre za osebne razloge.

Guverner New Yorka David Paterson je za novo senatorko tako izbral dvainštiridesetletno  Kirsten Gillibrand.  Delo bo opravljala do novih volitev za senatorje čez dve leti, za Kennedyjevo pa je imela pohvalne besede:

Zelo jo občudujem in  spoštujem in dejansko upam, da bo pri vprašanjih, ki jo zanimajo, sodelovala z mano.

Spoštovanja Kennedyjeva v preteklih tednih  ni ravno požela  veliko. Do lanskega januarja ni bilo veliko slišati o njej. Tedaj je z besedami v kolumni New York Timesa, da še nikoli prej ni o nobenem politiku slišala govoriti tako kot o njenem očetu, podprla kandidaturo Baracka Obame in kasneje tudi sodelovala pri njegovi kampanji.

Napisala je sedem knjig, doštudirala pravo, a nikoli delala na tem področju, tudi se nikoli ni potegovala za politično funkcijo. Tako je kot presenečenje prišlo, ko se je odločila potegovati za izpraznjen senatorski sedež Hillary Clinton. Takoj je požela veliko pozornosti. Njen priimek je namreč magnet tako za množice, kot za novinarje. Da je sposobna, je morala prepričati tako javnost, kot edinega, ki ji je mesto lahko podelil, guvernerja New Yorka Davida Patersona. Toda njeno življenje v zasebnosti jo je pustilo nepripravljeno na spopad z mediji.

Najprej jih je hotela ignorirati, a to seveda ni naletelo na navdušenje. Potem se je vrgla v ring in dala nekaj intervjujev, toda v njih se ni izkazala in mnogi so jo začeli primerjati z guvernerko Aljaske Sarah Palin, ki je kot podpredsedniška kandidatka Johna McCaina skrbela za krohot med demokrati. V nekem intervjuju je v tridesetih minutah kar 168 krat ponovila besedo ‘veste’ (you know). Kolumnist Michael Goodwin je zapisal:

Domišljija prepušča pot neizbežni resnici. Resnica je, da Kennedyjeva ni pripravljena za to službo in si je ne zasluži. Nekdo, ki jo ima rad, bi ji to moral povedati.

Javnost je ni podprla  in večjo podporo si je pridobil njen tekmec Mario Cuomo. Očitali so ji, da ni razkrila svojih političnih prepričanj, da ni sodelovala  na več volitvah, odkar se je leta 1988 preselila v New York, ljudi ni zadovoljila, ko ni hotela razriti svojih zasebnih finančnih poslovanj. Vendar pa je imela prednost v povezavi z novoizvoljenim predsednikom ZDA in v njeni zmožnosti, da  v prihodnjih kampanjah zbere veliko denarja, oboje pomembno guvernerju New Yorka, kateremu mandat poteče naslednje leto in bi si želel takšne zaveznice. Viri so tako še dan pred njenim izstopom iz tekme poročali, da ima Paterson namen izbrati prav njo.

Zvezda Caroline Kennedy je  ugasnila tako hitro, kot se je prižgala in Washington ne bo videl še enega Kennedyja. Kar je dobro, ker če je za tako pomembno mesto dovolj že samo priimek, potem nekaj ne more biti prav v sistemu.