Če takole pogledam na preteklo leto, je to bilo najboljše leto v mojem življenju. Če se osredotočim samo na blog, ki je le del mojega življenja, sem pa prišel do neke točke, ko si moram zastaviti nove cilje in vse skupaj malo preurediti.

Ne spomnim se kdaj natančno, lani ali predlani decembra, sem si zastavil cilj, da bom pisal od 20 do 40 prispevkov na mesec, pa da bom vsak mesec spisal eno biografijo in tako dalje. Tista z biografijami se očitno ni uresničila, saj jih je še vedno premalo. Res pa je, da je prispevkov toliko, kolikor sem jih želel imeti. Opažam, da mi ni več noben problem v zelo kratkem času spisati prispevka do 400 besed in da sem že skoraj nezmožen napisati nekaj čisto kratkega. Tisti cilj, da sem v čim krajšem času sposoben napisati čim več, je torej dosežen. Za več vsebine namreč ne porabim več časa. Kvečjemu manj.

Torej je potrebno iti naprej. Že pred leti sem se odločil, da bom moje osebne stvari vrgel z bloga in se posvečal predvsem politiki. Bila je to dobra odločitev. Sem pa v iskanju zanimivih zgodb, o katerih tako ali tako vedno razmišljam, ker so mi poročila neka vrste hrane, vseprisoten. Kar pomeni, da nisem osredotočen na neko področje.

Nihče seveda ne more biti strokovnjak za ves svet. Postaneš površen in odvisen od samo nekaj virov, ki jim verjameš in potem dejansko recikliraš prebrano, videno, slišano. No, to počnemo itak vsi, samo nekaj svojih misli dodamo. Zato pa tudi nismo strokovnjaki, pač pa navadni komentatorji. Torej, težko je pisati dobre prispevke z veliko podlage tako o kitajskem gospodarstvu, indijsko pakistanskem konfliktu, ameriških volitvah in ruski zunanji politiki. Oziroma, glede na to, kar se prodaja za resno novinarstvo v tej državi, lahko. Ampak to ni dovolj.

Zaradi tega se odločam, kako osredotočiti moje bloganje na samo nekaj področij in opustiti drugo. V preteklosti so se že pokazala posamezna področja. Eno so bile ameriške predsedniške volitve. Razlog je preprost. Dovolj je virov. Ni si težko prebrati na tone člankov o določenem politiku in ga pregledati z vsake strani. Resda manjka tisti osebni stik, ki je vedno nujno potreben, ampak za blogerje je to tisto največ kar še lahko dosežejo, če se nočejo omejiti na pokrivanje striktno lokalnih zadev. Drugo področje je Rusija, ki mi je zanimiva z osebne plati, tako da se zdaj tudi učim rusko. Moje trenutno znanje je minimalno, je pa res, da se znajdem tudi na njihovih spletnih straneh. Tretje področje je tako imenovana vojna proti terorizmu, ki je ena najbolj odmevnih medijskih zgodb sedanjosti, saj ima mnogo bojišč. Z njo je tudi povezana verska komponenta, pa razmerja moči v svetu in tako dalje. Izredno kompleksno področje. Potem je tu seveda še slovenska notranja politika, ki je po večini sila nezanimiva, ker gre pač za neko provincionalno politiko (brez zamere).

Moje mnenje je naslednje: Da bi človek obvladal  neko področje, mora poznati tako zgodovino, politični sistem, naravne danosti od gospodarstva, resursov, potem nacionalno in versko sestavo, ideološke delitve ter najpomembnejše osebe, ki vsemu dajejo ton. Ne gre  tukaj samo za nekaj politikov, pač pa za stotine ljudi, ki jih je potrebno znati umestiti. Na tekočem mora biti z dogajanjem, ne sme pa niti ignorirati mnoge postranske zadeve, ki še kako premikajo ljudi, od športa do zabave.

Že nekaj časa se tako ukvarjam z mislijo, da bi odprl blog o Rusiji in bi se namenil skozi nekaj naslednjih let resnično naučiti čim več in k temu pridružiti tudi kakšno potovanje tja. Zdaj je namreč tako, da tako glede zgodovine in poznavanja razmer, mnogo bolje poznam nemški prostor, pa boste na blogu težko našli kaj o tem. To je vsekakor zelo zahtevna naloga, ki bi pa resnično pobrala veliko časa, ki ga trenutno nimam na zalogi. Morebiti se bo prav iz tega razloga več vsebin pod kategorijo ruski pojavilo na tem blogu.

Ker imam rad disciplino, se nagibam k temu, da bi svoje pisanje razdelil na nekaj recimo temu tipov. Od kratkih povzetkov zanimivih novic, do  do 400 besed dolgih komentarjev, 800 besed  dolgih kolumen in daljših zgodb, v katerih bi se bolj podrobno loteval kakšnega problema. Vsekakor pa se nagibam k temu, da bi prišlo do zmanjšanja števila prispevkov na mesec na 20 do 30. Optimalno bi bilo prispevek na dan.

Vse skupaj me mora tudi zanimati, saj gre predvsem za prostočasno dejavnost za katero nisem plačan in ki mi lahko dnevno vzame točno določen čas, recimo da  uro. K sreči me takšne stvari o katerih že zdaj pišem tako zelo zanimajo, da vse skupaj pojmujem kot kvalitetno preživljanje prostega časa.  Področja, ki mi trenutno gredo po glavi so (geografsko) ZDA, Rusija, Nemčija, potem pa še zgodovina socializma in fašizma, politični sistemi. ZDA so za zdaj (poznavanje jezika, viri, lahka dostopnost do literature, zanimivost za bravce…) na samem vrhu seznama.

Oh da, moj cilj napisati eno biografijo na mesec, ostaja in je lahko povezljiv z vsako tematiko.

Tako, ta spis se sklada s koncem leta, ko si vsi dajemo neke napotke za prihodnost.