Konflikt med Palestinci in Izraelci se je zavrtel v še en krvavi krog. Tega nasilnega plesa, se zdi, še dolgo ne bo konec. Samomorilci, okupacija, intifada, rakete, F16-ke, granate, zidovi, naseljenci… Seznam ključnih besed je dolg.

V včerajšnjih in današnjih napadih izraelskega letalstva je bilo ubitih čez 250 Palestincev. Šlo bi naj za povračilne napade za tiste uboge rakete, ki jih Hamas pošilja čez mejo in terorizira jug Izraela. Vse te rakete in minometni izstrelki so v preteklih dneh ubili vsega eno osebo v Izraelu. Po drugi strani bi naj šlo za operacijo, s katero bi Hamas ali oslabili, ali povsem razbili. Palestinci, ki so v Gazi demokratično na oblast postavili to radikalno organizacijo, so si prislužili blokado, zaradi katere živijo kot v koncentracijskem taborišču. No, bolje temu reči Varšavski geto. Kako se stvari obračajo. Včerajšnje žrtve so današnji krvniki, ki se niso ničesar naučili iz preteklosti. Ali pa so se naučili preveč.

Spomniti gre, da se je pred dvema letoma, ko so Palestinci ugrabili izraelskega vojaka in so potem ti posredovali v Gazi, vojna kmalu razširila, saj so borci Hezbollaha izvedli drzno operacijo in ugrabili dva izraelska vojaka, več pa jih ubili, kar je služilo za povod za vojno. Tedaj je Hezbollah slavil zmago, prvo, ki so jo sosedi Izraela izbojevali v svojem dolgem konfliktu z židovsko državo. Tudi zdaj Hezbollah v svet pošilja podobno sporočilo in morebiti se bo Izrael kmalu zopet znašel v vojni z dvema frontama. Pri čemer je potrebno poudariti, da Hamas in vsa Gaza ne premoreta niti delčka potrebne moči, da bi ustavila izraelske sile. Ti bodo z malo žrtvami z lahkoto še naprej bombardirali Gazo in morebiti celo izvajali kopenske vdore. Po drugi strani je Hezbolah močnejši in če bo prišlo do vojne, bo zanimivo videti, ali se bo Izrael znašel v podobnih težavah kot leta 2006, ko je preprosto obtičal na meji ali pa je prišlo do potrebnih sprememb v vojski, ki bo omogočila drugačen izid. Hezbollah, v to smo lahko prepričani, se je v tem času še okrepil.

Reakcija arabskih vlad je pričakovano medla in s te strani ni pričakovati nič drugega kot še nekaj besedičenja. Kdo ve, mogoče nam bo kdo zagrozil, da se bodo kmalu odprla vrata pekla, a to bo to in potem bo sledila pasivnost. Izraelci lahko s Palestinci počnejo vse kar se jim zljubi, še sploh, ker povrhu gre še za notranje boje v katerih človeška življenja niso pomembna.

Po drugi strani reakcija (bolje rečeno ne reagiranje) novoizvoljenega ameriškega predsednika, ki trenutno počiva na Havajih, kaže na to, da bodo ZDA še naprej trdno stale na izraelski strani in jih niti masaker v redu velikosti Srebrenice ne bo prepričal v nasprotno. Izrael je pač sveta krava in ni pomembno, če bo efekt Obama v arabskem svetu kmalu splahnel in s tem odnesel še zadnjo možnost, da si ZDA vsaj malo popravijo svoj ugled, važno da se bo obdržalo to trdno zavezništvo.  Vse bolj postaja jasno, da demokratski predsednik v Beli Hiši ne pomeni radikalne spremembe ameriške zunanje politike in da se bodo zunanjepolitične pustolovščine nadaljevale, le geografsko se bodo preselile. Ampak to bi moralo biti jasno vsakomur, ki se vsaj malo spominja Clintonove dobe.

Palestinsko izraelski konflikt je eden tistih, nad katerimi so že vsi obupali. V tej igri ni dobrih in slabih fantov, pač pa veliko izredno negativnih igralcev. Eni in drugi so podvrženi religiji nasilja, povračilnim ukrepom in teroriziranju nasprotnika. Celotne krivde ni mogoče pripisati nobenemu, saj so vzroki za konflikt zakopani v preteklosti in obe strani imata argumente, da počneta kar pač počneta. Povrhu zunanji sovražnik velikokrat koristi, da se omejuje moč notranjih nasprotnikov. Ko Hamas pošilja rakete nad nedolžne Izraelce, kliče po povračilu. Ko Izrael blokira Gazo in trpinči več kot milijon ljudi, kliče po Hamasovih raketah in samomorilskih napadalcih. Ta nasilni ples se nadaljuje.  Sveta dežela pač.