Žižek:

Sanje o revoluciji brez nasilja so natančno sanje o ‘revoluciji brez revolucije’ (Robespierre). Na drugi strani je vloga fašističnega spektakla nasilja ravno nasprotna: glavni cilj nasilja je preprečiti prave spremembe - nekaj spektakularnega se mora dogajati ves čas, tako da se v resnici ne bi zgodilo nič.

Pri čemer si gre postaviti vprašanje, ali potemtakem socialnodemokratska zamisel izvesti velike socialne reforme po demokratični poti res ni izvedljiva in je dejanje revolucije brez revolucije, torej ohranjanje obstoječega stanja?

Tista o fašizmu seveda povsem drži, vprašanje je le, kako to aplicirati na trenutno stanje v svetu. Dobro vidimo, kako na primer v odnosih med Hrvaško in Slovenijo nacionalizem in za zdaj k sreči še samo verbalno nasilje, deluje kot sredstvo odvračanja pozornosti od mnogo bolj pomembnih gospodarskih problemov.  Hrvaški delavec in slovenski delavec se očitno, vsaj tako kaže, ne zavedata, da imata mnogo več skupnega, kot imata skupnega s političnimi in gospodarskimi elitami v lastni državi, s katerimi slučajno delita jezik, na neki drugi ravni pa še tega ne.

Glede nasilja: vsaka sprememba prinaša nasilje nad obstoječim stanjem zaradi česar si ne gre zatiskati oči, da bi revolucija, najsi bi se že tudi okitila z najbolj miroljubnimi slogani, ne prinesla nasilja nad obstoječim stanjem. Seveda gre v  tem primeru bolj za nasilje v pogovornem pomenu besede, morebiti celo z ubijanjem, zapiranjem in uničevanjem tuje lastnine. Glede na to, da imajo države represivne organe in dobro izdelan politično gospodarski sistem v katerem je od oblasti odvisno veliko ljudi, ki jim lahko rečemo tudi elite in ki vsebujejo ne samo politike, medijske osebnosti, elitne poklice kot so zdravniki ali sodniki, pač pa tudi vodilne gospodarstvenike in nekatere intelektualce, v primeru revolucije slojev, ki niso del te elite, ni mogoče izključiti nasilja proti njim. To, bi rekli, je v naravi samega prevrata. Seveda se  nasilje po svoji intenzivnosti lahko zelo razlikuje.

Po mojem mnenju nam prihodnost prinaša prav konflikt med revolucijo in fašizmom, med tistimi, ki hočejo spremeniti obstoječe stanje in med onimi, ki ga hočejo ohraniti tako, da jezo množic kanalizirajo v sovraštvo proti drugim, torej proti pripadnikom drugih religij ali nacionalnosti, mogoče celo proti ženskam, homoseksualcem.