V letu 2008 je postalo jasno, da se je svet temeljito spremenil. Že dalj časa smo lahko opazovali gibanja, ki so nezadržno spreminjala razmerja med velikimi silami, pa tudi v svetu idej. Če je leta 1993 ali 1994 vladal optimizem enopolarnega liberalno demokratskega sveta, v katerem je največ veljalo prostotržno gospodarstvo in se je vsem zdelo, da je pred nami ameriško stoletje, v katerem si bomo vsi prizadevali ponavljati za edino preostalo supersilo, nam leto 2008 prinaša spoznanje, da je od imperija ostala le še vojaška komponenta, ki pa ima velike težave že z maloštevilnimi uporniki v Iraku in Afganistanu.

Začetek olimpijskih iger nam je prinesel dve spoznanji. Zadnjih trideset let je Kitajska silovito rasla in vsem je bilo jasno, da bo prej ali slej postala vodilna sila na planetu. To se še ni zgodilo, a rast je vseeno impresivna in moč vzhodnega kraljestva se povečuje. Olimpijske igre so bile le krona na glavo mogočni sili, ki je letos doživela uničujoč potres in ki je z lahkoto zatrla tibetanski upor. Rekli bi lahko, da Kitajska ni imela posebnih težav ne s Tibetanci, ne z njihovimi podporniki po svetu, ki si želijo videti neodvisnosti Tibeta, pa se morajo pri tem soočati s kruto realnostjo, da Kitajska pač ni država, s katero bi se bilo koristno igrati takšne igrice. Kitajska je danes eden izmed stebrov svetovnega gospodarstva.

Ko je  gruzijski predsednik Sakašvili poslal svoje vojake nad južnoosetijsko prestolnico, si verjetno ni mislil, s kakšno lahkoto bo poražen in kako zelo ga bodo zahodne sile pustile na cedilu. Rusi so zmagali v vojni, čeprav so imeli kar nekaj problemov. Toda zmaga je vseeno bila popolna. Zahodnih sil ni bilo od nikoder, razen da so iz zahodnih prestolnici poslali nekaj opozorilnih strelov. Odziva seveda ni moglo biti, saj je ni vojske zahodno od Rusije, ki bi lahko karkoli storila. Preveč sredstev in vojaštva pobirajo že nore operacije v Iraku in Afganistanu, in da bi bila mera polna, še številne druge operacije po svetu.

Avgust je pokazal, da sta Rusija in Kitajska zelo močni sili in ju je potrebno upoštevati. Zato lahko leto 2008 razglasimo za leto, ko je bilo konec enopolarnega sveta. Zdaj bo potrebno resno jemati tudi Peking in Moskvo.

Še nekaj pomembnega se je zgodilo. Za kakšno desetletje, če ne še celo več, nihče več ne bo resno jemal libertarnih in neoliberalnih pogledov na gospodarstvo. Neki ameriški analitik je dejal, da ni ateistov v strelskih jarkih, pa tudi ideologov ni v časih gospodarske krize. V tej gospodarski krizi vidimo povratek države v gospodarstvo. Preveč svobode nas je privedlo do roba prepada in levičarji bodo naslednjih dvajset let trdili, da desnica pojma nima o gospodarstvu in da je v časih krize potrebno dati moč politični levici, ki kakor Roosevelt v časih velike depresije, lahko edina reši dan. Desničarji pa se lahko z gospodarstvom igrajo v dobrih časih, ko ne morejo narediti preveč škode. Navsezadnje gredo k vragu številne države, ki so si dovolile poslušati njihove nasvete, v južni Ameriki pa so že pred leti spoznali, da je neoliberalizem mrtev in da tako ne gre več naprej.

To razen tega, da se bo država v prihodnje bolj vmešavala v delovanje gospodarstva, pomeni tudi, da bodo na polju ideoloških bojev bolj prisotne tiste ideologije, ki bodo poudarjale pomen države. Na levici bo to verjetno bolj radikalen socializem, na desnici konservativizem, ki bo opuščal libertarne poglede in se usmerjal k čemu drugemu. Kdo ve, morebiti bomo videli povratek korporativizma, ki je bil podlaga fašističnim sistemom v preteklem stoletju. Zaradi velikih socialnih trenj bo prihajalo do spopadov kakršni so tisti v Grčiji, po drugi strani pa bodo politične elite iskale načina, kako bes množic kanalizirati v njim uporabno smer. Porast nacionalizma in verskega sovraštva ne samo da ni izključen, je celo pričakovan. To navsezadnje lahko vidimo tudi v odnosih med Slovenijo in Hrvaško in kako ta trenja ljudi odvračajo od razmišljanja o težavah v gospodarstvu.

Leto 2008 se končuje v izrazito negativnem duhu in napoveduje še slabše leto 2009. Lekcije preteklosti si velja zapomniti in se pripraviti na nadaljevanje globalnih sprememb, ter se temu prilagajati.