Muntadar al-Zeidi je proti predsedniku ZDA Georgu Bushu zalučal dva čevlja. Medtem ko je velika večina sveta v tem videla simbolno obsodbo Busheve politike v Iraku in zadnji dokaz, da so leta okupacije med Iračani izredno poslabšala mnenje o ZDA, se je nekaj pametnjakovičev z desne strani političnega spektra spravilo vse skupaj prikazovati v povsem drugačni luči.

Če bi ta novinar svoje čevlje zalučal proti Sadamu Husseinu, bi ga verjetno takoj ustrelili, mogoče zverinsko mučili, pa tudi njegovi družini ne bi bilo prizanešeno, se glasi njihovo opravičevanje vojne v Iraku. Ta država je namreč na dobri poti, da postane demokratični vzor vsem drugim v regiji in Georga Busha bo zgodovina ocenjevala izrazito pozitivno, saj da je kljub nekaterim manjšim napakam Irak uspel poslati na pravo pot. Zgodba se še nadaljuje, da devetindvajsetletni novinar vsekakor ne predstavlja mnenja večine Iračanov, niti to ne predstavljajo vsi tisti, ki množično protestirajo za njegovo izpustitev in proti ameriški prisotnosti.

Vse skupaj so seveda navadne oslarije. Ti ljudje hočejo za nazaj opravičiti veliko katastrofo in ne bodo se ustavili pred ničemer. Potrebno je ohraniti obraz in vojno razglasiti za uspeh. Zato bo z njihove strani veliko lepih zgodb o napredku, posladkanih z fotografijami lepo sprejetih ameriških vojakov. To je bila pravljica že od začetka, ko bi naj Iračani svoje osvoboditelje sprejeli z rožami, pa se je kmalu vnela odporniška vojna. Seveda so vse skupaj pripisali kriminalcem, teroristom in majhni skupini ljudi, ki se noče soočiti z resnico demokratičnega proameriškega Iraka. Česar niso nikoli znali pojasniti, je kako bi lahko odporniško gibanje sploh obstalo, če ne bi imelo velike podpore med prebivalstvom.

Kasneje je pametna ameriška strategija v Iraku zabila klin med resničnimi fanatiki in bolj zmernimi sunitskimi uporniki, s čimer so se na ameriško stran postavili njihovi nekdanji sovražniki. Ne zato, ker bi jih imeli radi, pač pa zato, da bi si zagotovili obstoj v Iraku, kateremu vlada šiitska večina. Američani so za ceno manj svojih žrtev Irak preprosto predali, zdaj pa se delajo, kakor da so to nameravali že od samega začetka. Seveda, jasno je, da so mislili Irak slej ko prej zapustiti in za seboj pustiti le nekaj vojaških oporišč, iz katerih bi lahko delovali po celotni regiji, toda zdaj jih Iračane preprosto mečejo iz države, na oblasti pa so sile, ki imajo povsem drugačne interese in lahko v prihodnosti postanejo pravi trn v peti ameriški politiki na Bližnjem Vzhodu.

A o tem se ne govori preveč. Bolje je še naprej lagati o uspehu v Iraku in upati, da nihče ne bo opazil katastrofe, ki jo je okupacija pustila za seboj. Tako ali tako je pred nami vojna v Afganistanu in potencialno konflikt s Pakistanom, ljudje pa so bolj kot na vse drugo pozorni na gospodarsko krizo.