V zadnjih nekaj dneh so se razmere med Slovenijo in Hrvaško zelo zaostrile, saj naša država blokira napredovanje južne sosede v njenem približevanju EU. Spori okoli meje se vlečejo že zelo dolgo, pravih rezultatov še vedno ni, imeli pa smo kar nekaj bolj vročih trenutkov (in komičnih tudi), navsezadnje so bili na mejo poslani tudi pripadniki posebnih enot policije. Državi sami nista sposobni razrešiti svojih problemov in kakor kaže, jih niti v prihodnosti ne bosta. Edini logični odgovor na to kolobocijo je mednarodna arbitraža, s pogojem seveda, da se obe strani že v naprej zavežeta, da bosta spoštovali njene rezultate.

V časih prihajajoče gospodarske krize pa ima meddržavni spor tudi druge dimenzije. Preusmerja pozornost mnogih nezadovoljnih delavcev, ki bodo v prihodnje delali manj, ali pa bodo celo izgubili zaposlitev, od težav v lastnih življenjih, na nasprotnika čez mejo, ki da si jemlje nekaj, kar mu ne pripada. Nacionalizem je pogosto zelo dobro sredstvo, da se umiri notranje socialne napetosti.

Pahorju in celotni slovenski politični eliti nikakor ne gre pripisovati, da se je za zaostrovanje do Hrvaške odločila na podlagi tega. Oboje je pač slučajno padlo v isto časovno obdobje.  Jasno pa je, da se zdaj mnogo manj pogovarjamo o Ruplu, o trenjih znotraj koalicije, o kadrovskih menjavah, o plačah v javnem sektorju. Samo Sanaderja je potrebno prikazati na tv, pa so ljudje že v ognju.

Seveda je resnica takšna, da je Hrvaška zelo problematičen otrok, ki ga je malo težko pustiti k evropski mizi. Mi se tukaj ubadamo z mejo, tam pa pobijajo novinarje, korupcije je polno, Srbi se še vedno niso vrnili na svoje domove, od koder so bili pregnani med etničnim čiščenjem. Hrvaška ima obilico problemov, zaradi katerih je ni pametno sprejeti v EU, ki se bo v prihodnjih letih morala soočati z gospodarskimi težavami, pa tudi s krizo vodenja, saj ne pride in ne pride do potrebnih reform, ki bi zagotovile bolj učinkovito delitev oblasti na skupni ravni. Tako  smo obsojeni na 27 komisarjev, pri čemer je težko vedeti, kaj teh 27 ljudi dejansko počne, saj bi jih bilo dovolj že 20, ali še manj. Stare strukture pač niso primerne za povečano Unijo.

Kakorkoli,  nespametno je, da se takole prepuščamo medsebojnemu sovraštvu, saj v resnici gre za zelo majhne ozemeljske spore, obe državi pa potrebujeta druga drugo in sta naravni zaveznici proti veliko močnejšim silam proti severu in zahodu. Razni bojkoti, tako slovenskih izdelkov na Hrvaškem, kot hrvaških turističnih destinacij med Slovenci, bodo še najbolj škodili prav tistim, ki se bodo teh bojkotov šli. Medsebojno smo vse preveč povezani, da bi nas to ne prizadelo. Politične elite imajo seveda tudi svoje lastne interese, ki se na žalost vse prepogosto zelo razlikujejo od interesov večine državljanov. Zato je toliko razpihovanja mednacionalnih napetosti, ki priročno pokrivajo težave doma. To je tako v Zagrebu, kot tudi v Ljubljani.

Na obeh straneh meje ne smemo dopustiti, da bi nas prisilili k temu, da se ubadamo z nekaj vode v Piranskem zalivu, ki  je problem, ki ne zadeva 99% prebivalcev obeh držav in zaradi katerega ne bo propadla nobena država, niti ne bo na pretirano slabšem. Bomo pa vsi na slabšem, če ne bosta obe vladi hitro in učinkovito sprejeli ukrepov proti gospodarskim težavam, ki kakor hudo neurje prihajajo nad nas. Tudi bomo vsi na slabšem, če ne bo več boja proti korupciji, kriminalu, več prizadevanj za boljšo zakonodajo in uspešnejši sodni sistem.

Vsi skupaj se moramo zamisliti, kje ležijo tiste težave, ki nas resnično zadevajo v vsakdanjem življenju in racionalno se moramo odločiti,  da se bomo ubadali predvsem s temi. Pri tem bi bilo vsekakor dobro, če bi se istega držali tudi množični mediji.