Tako kot to izpostavljajo mediji, bi si mislili, da je zelo pomembno, če je Rupel še vedno pri koritu ali ne. Mislili si bi, da je to, če je Pahor nekoga z nasprotne strani izbral za svojega sodelavca dovolj, da ga naslednjič ne volimo več Ni! Pomembne stvari se godijo v zakulisju in mediji se premalo ozirajo na njih. Na nek način je to razumljivo, saj so sami del elite. Na žalost se tudi državljani sami preveč pustijo voditi za nos. Namesto, da bi se bolj spraševali, kakšni so njihovi pravi interesi, kaj sploh hočejo od življenja, so žrtve sofisticiranega Disneylanda, ki je iz njih napravil popolne potrošnike.

Ne slepimo se. To se ne more nadaljevati v nedogled. Naše družbe so bolne, to je videti na vsakem koraku. Nobene zveze več ne držijo, individualizem nas je razbil na koščke, smo brezverci, ki vedno bolj prisegamo na materializem in zavračamo vsako moralo. Verjamemo v artikle v trgovinah, ne v ideologije ali religije, razen seveda, če nas mediji ne podžgejo v umetno sproženo besnenje proti drugim, tistim, ki da hočejo ogroziti naš način življenja. Če se bo kriza zaostrila, je pričakovati velikih pogromov in strašnih vojn. Množice se da nevtralizirati tako, da se jih zažene v klanje za vero ali domovino.

Obstoječe elite so nas pripeljale v slepo ulico, zdaj nam pa bodo še prodajale spremembe. Neumni bomo, če jim bomo verjeli. Kako, če so vse zavozili, pa nas bodo rešili? Ne bodo nas. Reševali bodo zgolj sebe. Saj veste, lažje je priti kameli skozi šivankino uho, kot bogatašu v nebesa. In prej bodo sloni dobili krila, kot se bodo elite odrekle svojim privilegijem zavoljo revnih množic. In ko govorimo o elitah, govorimo o vseh tistih delih družbe, ki uspevajo na trpljenju množic. Potrebno je potegniti bojne črte.

O razrednem boju se naj ne bi več govorilo, a če kdaj, potem je zdaj čas, da s police potegnemo zaprašenega Marxa, poiščemo tisto Sveto Pismo, se spomnimo socialistov devetnajstega stoletja in začnemo razmišljati, kaj pravzaprav hočemo. Mar hočemo še naprej živeti v svetu, v katerem smo samo še sužnji dela in brezumne zabave, v katerem nas gonijo z domov s pravljicami o neodvisnosti, samo da bi nas potem zasužnjili s potrošništvom, ki da naj zapolni vse luknje v naših srcih? Si želimo živeti v svetu užitka, kjer se nihče več noče žrtvovati za drugega, ampak samo še jemati, kar pa vodi v vedno hitrejše propadanje medčloveških zvez in v še več žalosti in bolečine? Si želimo živeti v svetu, kjer nas politične elite z lahkoto vodijo za nos, ker smo neumni in neizobraženi, ker se zavoljo lahkotne zabave odrekamo raziskovanju pravih vzrokov za stanje sveta? Si res želimo živeti v svetu, kjer ne moremo več nikomur zaupati, ker je za doseganje ciljev pač pametno hoditi čez trupla? Si želimo živeti v svetu, kjer se pošteni ljudje bojijo narediti napako, barabe pa si lahko privoščijo vse? Kjer lahko s krajo enostavno prideš na vrh sveta in se potem smejiš tistim, ki jim zaradi načel ni uspelo?

Čas je, da začnemo razmišljati o tem, kje smo in kam gremo. Gospodarska kriza se širi, kriza src pa je že zdavnaj presegla vse meje. Zgodovina še ni končana, zdaj se šele komaj prav začenja.