Gre se strinjati s Patrickom Cockburnom, da je podpis sporazuma SOFA med Irakom in ZDA znamenje popolnega poraza ameriških interesov v tej državi. Sporazum določa, da bo v treh letih prišlo do umika ameriških sil, da potem v Iraku ne bo nobenih stalnih vojaških oporišč, niti ozemlje države ne bo uporabljeno za napad na katero drugo državo, plačanci bodo izgubili svojo imuniteto (po nekaterih poročilih jih je skoraj toliko kot ameriških vojakov) in Američani bodo do umika lahko delovali le z dovoljenjem Iračanov.

Američani so na začetku hoteli doseči mnogo več, a dolgotrajna vojna jih je očitno toliko izmučila, da so pripravljeni popuščati. Kot piše Cockburn:

Ameriški poskus delovati kot edina svetovna supersila in ustvariti kvazi kolonialni nadzor nad Irakom, ki se je začel z invazijo leta 2003, se je končal v polomiji.

Res je, da se je število ameriških žrtev v Iraku radikalno zmanjšalo, toda na političnem prizorišču je zdaj Irak last šiitskih strank zaveznic Irana in bivših sunitskih upornikov, ki so še pred dvema letoma veselo pobijali Američane, pa so spoznali, da se je potrebno prilagoditi časom. Strategi spreminjanja Iraka v demokracijo po ameriškem vzoru so uspeli vzpostaviti vladavino ljudstva, le da ta na dolgi rok nikakor ne bo ameriška zaveznica. Prej se bodo šiitske stranke postavile na stran Irana, s čimer je zelo okrepljena vloga te države v regiji. Cockburn:

Končni sporazum SOFA je skoraj popolno nasprotje tistemu, s katerim so ZDA začele pogajanja v marcu. Zaradi tega je Iran, s svojimi močnimi povezavami s šiitskimi strankami v Iraku,  nehal s prejšnjim nasprotovanjem. Prvi ameriški osnutek je bil v veliki meri poskus nadaljevati  okupacijo brez veliko sprememb mandata ZN, ki je potekel ob koncu leta. Washington je precenil svojo moč. Iraška vlada se je okrepila, ko so suniti končali svoj upor proti okupaciji. Iran je pomagal umiriti mahdijevo vojsko, močno milico Muktade Al Sadra, tako da je vlada od šiitskih milic lahko prevzela oblast nad Basro, drugim največjim iraškim mestom, in nad Sadr City, skoraj polovico Bagdada. Predsednik vlade Nouri al-Maliki je postal bolj samozavesten, saj se je začel zavedati, da njegovi vojaški nasprotniki izginjajo in da Američani nimajo nobene alternative, kot ga podpreti. ZDA so po padcu Husseina bile v Iraku  vedno politično šibke, zato ker so v državi razen Kurdov imele le malo pravih prijateljev. Voditelji šiitskega Iraka, 60 procentov prebivalstva, so se mogoče res povezali z Washingtonom, da so si pridobili oblast, toda dolgoročno  niso nikoli nameravali te moči deliti z ZDA.

Kljub očitnemu porazu, ki je stal ogromno denarja in človeških življenj, pa ameriški desničarji in njihovi zavezniki po svetu še kar naprej veselo trdijo, da je bila dosežena zmaga. Ampak, če hočejo trditi da je  Irak kot se poraja  uspeh, potem naj kar verjamejo svojim pravljicam. Resnica je drugačna.

Podporniki invazije v Irak kar naprej spreminjajo svojo zgodbo. Najprej se je glasilo, da gre za odstranitev diktatorja, ki proizvaja orožje za množično uničenje. Potem je ta diktator izginil, orožja ni bilo nikjer, vojna pa se je nadaljevala. Šlo je za čiščenje zadnjih žepov odpora. V Irak so prišli ekstremisti in vse skupaj se je sprevrglo v boj proti Al Kaidi. V tem času so šiiti s pametno politiko posegli po oblasti in medtem, ko so Američani grozili Iranu, so mu sosednji Irak ponudili na pladnju. Potem se je zopet spremenil fokus vojne, bivši sovražniki v sunitskem odporu so postali zavezniki proti teroristom, ki jih radi imenujejo Al Kaida v Iraku in Američani so začeli obilno plačevati tistim, ki so jim prej po cestah podstavljali improvizirana eksplozivna telesa. Zdaj, ko so dvojni sovražniki ZDA najmočnejši v Iraku, se glasi, da je zavoljo manjšega števila žrtev med ameriškimi vojaki vojna dobljena. Toda izkazalo se je, da so Američani izgubili predvsem politično in da si zdaj samo  varujejo obraz, pri tem pa se pripravljajo, da svojo vojno proti terorizmu nadaljujejo v Afganistanu.

Dolgoročno ne vemo, kaj bo z Irakom, izključeno pa ni, da ne bo znova izbruhnila državljanska vojna, ali pa da bo pod šiitskimi strankami spremenil v klon sosednjega Irana.