‘Če se bo Pahorjev sklep glede pokvarjenca Rupla uresničil, bom dal izstopno izjavo iz SD,’ poroča besede neimenovanega člana SD današnje Delo. Ni kaj, Pahorjeva odločitev je sprožila kar nekaj negodovanja in besed, ampak na koncu je jasno, da brez njega ni levosredinske vlade.

V današnjem Delu so sicer tudi tele besede Milana Balažica:

Mogoče je to storil zaradi kritik, da bo kot premier le marioneta. Pokazati želi, da bo avtonomno vlekel poteze, ki se mu zdijo potrebne, da bo morda v tem primerljiv z Janezom Janšo. Zdaj s tvegano potezo poskuša utrditi svoj položaj, tako do stranke kot tudi v razmerju do predsednika države. Pokazati hoče, da je gospodar situacije.

Boruta Pahorja že dolgo podcenjujejo in mu očitajo plehkost, nerazgledanost… To počnejo tako na politični desnici, kot tudi na levici. Toda Borut Pahor je predsednik vlade in samo on je tisti, ki si lahko lasti zasluge za zmago politične levice na parlamentarnih volitvah. Zatorej je malo možnosti, da bi jeza nad njegovo odločitvijo povzročila notranji udar in spremembo vodstva v novi koaliciji. Če bi kdo to poizkusil, bi najverjetneje oblast na pladnju predal Janezu Janši.

Predsednik vlade je v preteklih letih dokazal, da se znajde na političnem parketu mnogo bolje, kot mu to venomer očitajo nasprotniki. Zatorej je potrebno biti previden, ko se mu pri katerikoli odločitvi pripisuje medlost, zaletavost, neumnost, napake. Morebiti bi morali vsi malo bolj trezno premisliti, s kakšnim človekom imamo tukaj opravka.

Tukaj je moj premislek: pred nami je človek, ki se še predobro zaveda politične realnosti in si krepi svoj položaj. Ve, da mu poglavitna grožnja kot osebi ne grozi s politične desnice, ki je bila na volitvah poražena in ki v primeru kakšnega pravega dokaza o vpletenosti Janeza Janše  v podkupovalno afero utegne zapasti v državljansko vojno, ampak s politične levice. Tam namreč v vrsti čakajo tisti, ki bi ga radi spodnesli. Zato se mora spopasti s temi nasprotniki, jih nevtralizirati in na dolgi rok uničiti. Kakor je to storil Janša na desnici, ko je na nič spravil NSi in skoraj tudi SLS, mora Pahor okrepiti svoj položaj znotraj stranke in se obdati z nekaj verniki, ki ga bodo zvesto ubogali, po drugi strani pa raztreščiti tako Zares kot LDS in se postaviti v vlogo nezamenljivega voditelja levice. Mogoče bi mnoge njegove poteze bilo še najbolj pametno presojati s tega vidika.

Kaj ima pri tem Rupel? Verjetno bolj malo, razen, da bo nekakšna protiutež znotraj kroga ljudi, ki bodo obkrožali predsednika vlade. Kdo ve, morebiti nas čaka še kakšna takšna odločitev, ki bo zelo razjezila mnoge na politični levici, pa tudi volivce, ki so glasovali proti Janši in ne za Pahorja. Toda pozor, razumeti je treba razdelitev slovenskega političnega prostora. Očitno je, da imamo dva pola, ki izvirata iz že zelo starih delitev. Vse kar pa je znotraj teh dveh polov, je mogoče preoblikovati in obvladovati. Mi lahko imamo eno samo levosredinsko stranko, ki bo zavzemala celoten pol.  Ne glede na vse razprtije od znotraj, bo ta še vedno obstajal, volivci bodo še zmerom prihajali, čeprav lahko na kratki rok to pomeni izgubo na volitvah. Toda na dolgi rok bodo delitve ostale in ne bo jih zmogla preseči nobena druga stvar, nobeni ekonomski uspehi, nobeni zunanjepolitični uspehi. Ljudje, ki razmišljajo v teh okvirjih, so tako ali tako politična sredina, ki mnogokrat še na volitve ne gre in se za njih bori v predvolilnih kampanjah, medtem ko se trdo jedro podpornikov zbira s tem, da se neko stranko razglaša za predstavnico določenega bloka, levega ali desnega, v slovenskem političnem prostoru. Ne smemo se slepiti, da se večina volilnega telesa odloča racionalno.

Torej, pravim, da smo morebiti vsi napačno sodili Boruta Pahorja in da je to človek, ki dobro ve, kakšne politične manevre se mora iti, da sebi zagotovi prihodnjo prevlado. Lahko se nam zgodi, da bo v prihodnje mlel znotraj koalicije in vsakokrat, ko mu bo kdo zagrozil s posledicami, pokazal na možnost, da se poveže z drugih polom, torej z Janezom Janšo.

To je seveda vse samo eno izmed številnih možnih pojasnil za njegovo odločitev glede Rupla in mogoče je celo, da je to še posebej zgrešena ocena osebnosti predsednika vlade. Lahko, da je kot velik demokrat spoznal koristnost tega, da se obdaš z nasprotujočimi se glasovi in si podvržen različnim mnenjem, preden sprejmeš kakršnokoli odločitev. Možnosti je, kot rečeno, veliko in ne novinarji, ne raznorazni  komentatorji nimajo čudežne moči, da bi komu lahko brali misli.