Na izvolitev Baracka Obame gledamo kot na trenutek, ko se je prvi temnopolti Američan zavihtel na sam vrh ameriške moči, na nekaj zgodovinskega in nenavadnega. Navijamo, da bi potomec sužnjev dokazal (in pri tem pozabljamo, da dejansko to nikakor ni), da je prav tako kot njegovi beli predhodniki sposoben voditi Belo Hišo. Toda, ali pri vsem skupaj ravno sami ne zapademo v prikrit rasizem?

Kajti, morali bi se spraševati, kaj nam sploh prinaša človek po imenu Barack Obama; nanj niti približno ne bi smeli gledati kot na pripadnika neke rase. Navsezadnje je pomembno le to, kar bo storil na oblasti, kakšne so njegove vrednote in pogledi na svet, kakšni so njegovi cilji, kakšen njegov političen program. Se bo res kaj spremenilo, bodo ZDA kaj bolj miroljubne v svoji zunanji politiki, bo prišlo do sprememb na področju gospodarstva in načina, kako se država vmešava v le to.

Podobno je to temu, kako gledamo na ženske v politiki. Da se ubadamo s tem, ali imajo ženske nek procent ministrstev, samo kaže na to, da razlikujemo med moškimi in ženskami in da nam vprašanje kompetentnosti ni najpomembnejše. Torej, dokler nismo sposobni pogledati na Obamo kot na še enega politika, ampak se  zavedamo barve njegove kože in nam je ta vzrok podpore, tako dolgo v nas še vedno deluje razlikovanje med ljudmi, čeprav  tokrat ne negativno za tarčo našega pogleda, pač pa je prav on tisti, ki to že je in še lahko izkoristi v svojo korist.

Samo nekaj malega v premislek.