Kakor teče čas, tako internet vedno bolj izpodriva televizijo. Kljub temu ima ta še vedno svoj prostor pod soncem in zadostno število odjemalcev, da je najpomembnejši medij. Samo ameriško predvolilno kampanjo je potrebno pogledati, vse denarce vržene za oglase, in jasno nam je, kdo še vedno najbolj vpliva na volivce. V Sloveniji je temu še bolj tako. Spletna prisotnost strank se povečuje, vendar pa je vsakomur jasno, da je nekaj minut na soočenju ob osmi uri na kateri od pomembnejših televizij pomembnejše od vseh blogov in spletnih strani skupaj. Te namreč nagovarjajo le majhen delež volilnega telesa.

Toda tukaj ne bo govora o tem, kako pomemben je kateri od medijev v predvolilnih kampanjah. Tukaj bo govora o RTV Slovenija in njenem mestu v družbi. Namreč, kakor kaže ukinitev Resnične resničnosti, pa še številni drugi primeri se najdejo, ta hiša nima vizije za prihodnost, hkrati pa ne ustvarja kaj prida gledljivega programa. Lahko jo imenujemo kakorkoli hočemo, da je državna, javna ali kaj drugega, očitno je, da ne izpolnjuje pričakovanj, hkrati pa požira ogromno denarja.

Kaj storiti? Najprej, še preden se začnemo spraševati o tem, se moramo vprašati, kaj je pravzaprav narobe s programom. Slovenija potrebuje televizijo, ki ne bo zasužnjena s komercialnim apetitom po gledanosti. Če bi potrebovali zgolj to, potem bi kazalo RTV Slo kar privatizirati in pustiti konkurenci, da opravi svoje delo. A potem se pač ne bi mogli več pritoževati nad programom, ki ni ne vzgojen, ne etičen, pač pa na gledalce gleda kot na množico škandalov željnih osebkov, ki jim nek vrhunec lahko predstavlja oddaja kot je Kmetija. Pustiti trgu, da tukaj opravi svoje delo, je pustiti, da se kvaliteten program zaradi nezanimanja utopi v poplavi rumenih vsebin, da prava poročila izginejo in jih nadomesti infotainment. Večina, to je pač treba priznati, se ne zanima za poglobljene analize česarkoli, niti dogodkov, ki so na njihovem pragu, kaj šele kje daleč po svetu. Za večino je dovolj, če jim postrežemo s telenovelo ali resničnostnimi šovi.

Ne, trg nam ne sme biti edino zveličavno merilo. In tukaj ne gre za kak kolektivistični refleks, pač pa za željo po vsaj nečem, kar bi vzgajalo državljane za demokracijo. Demokracija namreč potrebuje osveščenega, izobraženega državljana, takšnega, ki se je v današnjem globaliziranem svetu sposoben spopadati tako z raznolikostjo, ki nas vedno bolj obdaja, kot z zapletenimi procesi povezanimi s sprejemanjem odločitev na najvišji ravni. Državljana, ki je dovolj razgledan in izobražen, da zna misliti s svojo glavo in ločevati resnico od laži in ki se ne pusti zmanipulirati od vsakega mojstra propagande, ki pride mimo in nenehno ponavlja, da se vsaka laž spremeni v resnico, če jo le stokrat ponoviš.

Kaj to pomeni? Nikakor ne sledenje nekim tako imenovanim naprednim idejam, da je potrebno državljane polniti le s tako imenovano visoko kulturo, pa z oddajami o marginalnih skupinah. Gotovo, tudi takšen program je potreben, vendar pa je v iskanju strpnosti potrebno gledalce izpostaviti tudi čemu drugemu, kar prav tako ne bi našlo prostora, če bi bilo podvrženo le kriteriju gledanosti. Namreč, slišati je bilo kmalu potem, ko je prejšnja vlada izgubila oblast na volitvah, pozive, da se ukine oddaje kot je Na zdravje, pa da se omeji verski program prevladujoče religije na Slovenskem.

Bilo bi narobe tako, še posebej, če bi kaj takšnega šli počet v imenu strpnosti. Res je, treba je biti nestrpen do nestrpnosti, če se hoče ohraniti neko delujočo družbo, temelječo na svobodi in vladavini ljudstva preko posrednikov v parlamentu, a po drugi strani je potrebno paziti, da ne popustimo tistim, ki v imenu boja proti nazadnjaškim silam širijo svojo obliko enoumja, v katerem ni prostora za druge. To so ljudje, ki bi promovirali samo svojo ozko ideologijo, ljudi pa puščali v temi glede mnogih drugih enako legitimnih alternativ.

Kaj torej storiti? RTV Slovenija potrebuje reforme, globoke reforme svojega programa, pa celotnega ustroja. Za kaj takšnega je potrebna trda roka, pa hkrati posluh za mlade nadarjene ljudi. To ni nič novega, nič nelogičnega, nič nerazumljivega, to je celo ponavljanje nečesa, kar je tako ali tako znano vsem. Potrebno je koga odpustiti, potrebno je zmanjšati stroške, se usmeriti na področja, kjer Slovenci za zdaj nimamo dovolj ponudbe. Pri tem je potrebna vizija. Potrebujemo svoj BBC, svojo ORF, ali pač kaj popolnoma drugega, nekaj, kar bi lahko imenovali za pravo javno televizijo, za takšno, katere delo je omejeno zelo ozko in ki se odreka večini programa, ki ga nudi komercialna alternativa. To bi se reklo, program sestavljen iz izredno kvalitetnega informativnega programa in skupka odličnih fokusiranih oddaj za posamezna področja, razen tega pa še serij in filmov, s katerimi skušamo ljudi ne samo zabavati, ampak v prvi meri izobraževati.

Če nočemo, da se nadaljuje trenutno stanje, potrebujemo sprememb. Na žalost lahko te izsili samo politika. Bilo bi lepo, če temu ne bi bilo tako, ampak vsi vemo, da vendarle v naši državi gre najti povezavo med političnimi strankami in njihovim vplivom na RTV, ter kasnejšimi programskimi usmeritvami. Le spomnite se na vse oddaje o zločinih komunizma, ki smo jih lahko gledali v preteklih letih. Ne, da bi bilo s tem kaj narobe, potrebno je Slovence podvreči tudi kakšni drugi interpretaciji zgodovine, ne samo tisti, ki smo jo bili deležni zelo dolgo. A ko stvari pretirano silijo v točno določeno smer, vse skupaj niti približno ni več koristno.

Upati ne gre preveč, saj imamo opravka s kolosom in mnogimi majhnimi interesi, ki bodo svoje stolčke branili na vsak način in dokazovali, da so nujno potrebni za delovanje hiše. Upati ne gre preveč, ker politika v Sloveniji znova in znova dokazuje, da išče predvsem sredstva za nadzor informacij, ki prihajajo do volivcev, ni pa ji do tega, da bi ustvarjala klimo, v kateri bi državljani lahko po treznem premisleku na podlagi verodostojnih informacij celo presodili, da ima prav kdo drug, ne oni. Upati ne gre preveč, ker bi odgovorna politika po spremembah morala RTV pustiti pri miru. In kako verjetno je to?