Evropske sanje so gotovo ena največjih in najpomembnejših projektov, ki je zaposlovala evropske elite zadnjih petdeset let. Evropska Unija predstavlja težnjo po povezovanju in preprečevanju trenj, podobnih tistim, ki so privedle do veliko vojn preteklih stoletij. Zadnji dve, ki ju imenujemo za veliki in svetovni, sta Evropo pahnili s prestola in jo spremenili v kolonijo dveh supersil, ene na zahodu in druge na vzhodu.

Vendar pa ni vse dobro v tej zgodbi. Evropska Unija nasprotuje mnogim zdravorazumskim zahtevam Evropejcev in se poigrava v peskovniku zapletenih pravil, ki služijo kdo ve kakšnim interesom. Namesto, da bi se elite trudile vzpostaviti sistem, v katerem bi lahko Evropejci uživali čim več svobode, se ukvarjajo, pomislite, s tem kakšne oblike kumarice lahko pridejo na trg in kakšne ne. To v časih, ko bi se morale soočati s perečo gospodarsko krizo, ki grozi, da bo povzročila mnoge nevšečnosti med odnosi posameznih držav članic. Ne slepimo se, še vedno je Unija le skupek posameznih držav, ki ob vsaki krizi vlečejo vsaka na svoje in se znajo pustiti voditi zunanjim igralcem v njihovih igrah, ki zadevajo prihodnost globalnega miru in stabilnosti.

Mnogi Evropsko Unijo radi imenujejo za socialno protiutež ameriški viziji sveta. Spet nekateri jo imajo za novo Sovjetsko Zvezo, rdečo Evropo, ki jo bo uničilo plansko gospodarstvo. Evropska Unija ni ne eno, ne drugo. Je kompleksna. Priznati pa je potrebno, da vsebuje kar nekaj birokratske neučinkovitosti in bi potrebovala nekakšno perestrojko, da eurokrate prisili, da svoje roke odmaknejo od sicer dokaj nepomembnih zadev, ki pa znajo škodovati nekaterim in dobro služiti drugim.

Unija je lahko socialna protiutež ZDA, hkrati pa zagotavlja svojim prebivalcem obilo svobode ter se ogiblje nerazumnim pravilom. Kako to zagotoviti bo veliko vprašanje evropske prihodnosti, prav ob boku tistima o nadaljnjem širjenju in povezovanju in bodoči vlogi na svetovnem odru.