Ljudje so se zbirali še preden so bila prva volišča odprla in ko so končno lahko izpolnili svojo dolžnost in pravico, so velikokrat stali v dolgih vrstah. V Pensilvaniji je že v nekaj urah glasovalo več ljudi kot pred štirimi leti do poldneva. Prizori na televizijskih posnetkih so dajali občutek, kakor da bi šlo za prve volitve, ne za utečeno prakso, dajali so občutek zgodovinskosti.

To, kar je gnalo Američane na volitve, predvsem mlade, je bilo upanje. Upanje, da po osmih mračnih Bushevih letih končno pridejo boljši časi, upanje, da bo v Beli Hiši zavel nov veter, upanje, da se bo država izkopala iz gospodarske krize in dveh vojn. Barack Obama pooseblja upanje in spremembe. Prvi temnopolti Američan, ki bo zasedal mesto predsednika ZDA. Človek, ki je nekaj svojih let preživel v Indoneziji, človek, za katerega navija vsa Kenija, ker je njegov oče od tam. Človek, ki s svojimi govori dviguje množice, bolj pridigar o novi eri, kot politik.

Pot pred njim bo trnova, kajti posledic osmih let zanič vladavine republikancev, ki je ZDA zadolžila preko vsake mere, jih osamila v svetu, vpletla v vojne po svetu in povečala razlike med bogatimi in revnimi do neverjetnih razsežnosti, vse na račun delavnih ljudi in srednjega sloja, ni mogoče popraviti v nekaj mesecih. Niti umika iz Iraka ni mogoče opraviti v kratkem času. Pa vendar bo vse to potrebno popraviti čim prej, sicer bo Obama obveljal le za lažno upanje, za žarek svetlobe, ki je za trenutek posijal skozi špranjo v oblakih in razsvetlil svet, preden je tema končno pogoltnila nekoč veliko državo.

ZDA niso v dobrem stanju in status te države v svetu je močno okrnjen. Druge sile se dvigujejo, sile, ki silijo na vrh in ki si bodo vedno bolj prizadevale varovati svoje interese. Videli smo v preteklih mesecih in letih dvig Rusije in Kitajske, vidimo vsak dan, da se krepijo tudi drugi. Barack Obama  se bo moral sprijazniti, da živi v svetu, v katerem je ameriška moč zelo omejena. Če se ne bo sprijaznil s tem, bo ponavljal napake preteklih administracij, ki so menile, da je ni vojne in konflikta, v katerega se ZDA ne bi mogle spustiti. Seveda, pri tem so pozabljali na ceno svojih pustolovščin in račun je zdaj izstavljen.

A ZDA lahko še vedno znova postanejo svetilnik svobode v svetu in lahko kažejo pot naprej drugim, manj srečnim.  Lahko se obrnejo navznoter in začnejo popravljati razpadajočo infrastrukturo in lahko zamenjajo propadlo ideologijo nižanja davkov za najbogatejše, ki je sadove dela prinašala le ozkemu sloju, ne pa večini. Lahko postanejo vzor na poti reform vsem državam, ki se hočejo znebiti strupenih posledic libertarnih reform v preteklih letih. Deset let potem, ko je padla Argentina in so v j. Ameriki razglasili smrt ‘neoliberalizma’, lahko tej škodljivi ideologiji smrtni udarec zadajo v državi, v katero so ti vlagali toliko upanja.