No, nove vlade še nimamo, zahteve pa so že na mizi. Zvišati je potrebno  minimalne plače, upokojencem zagotoviti dostojno življenje. Operira se z milijoni. Toda, od kod bo prihodnji predsednik vlade  te milijone vzel? Jih bo kar pričaral od nikoder?

Borut Pahor kar naprej straši pred zunanjimi okoliščinami, ki ogrožajo našo lepo prihodnost. Veste kaj, prav ima. Svet se nahaja v nezavidljivem položaju. Zgodi se lahko, da bo nekaj slabše pripravljenih držav bankrotiralo. Ponovi se lahko Argentina: tisoči, ki ne morejo dvigniti svojega denarja, ker so banke zaprte, delavstvo, ki zaseda tovarne, predsedniki, ki bežijo s helikopterji. Lakota v državah, ki proizvajajo ogromno hrane. Popoln propad. Slovenija ni imuna na dogodke zunaj naših meja. Naše države ni mogoče odtrgati od globaliziranega sveta in se pretvarjati, da je mogoče dvigovati plače in pokojnine in da bo vse lepo, če bomo le pravični. Svet ni pravičen. Niti malo ne.

Zato je potrebno biti pazljiv. Če bo v svetu prišlo do velike gospodarske krize, potem Borut Pahor in vsi zbrani slovenski strokovnjaki proti temu ne morejo storiti nič. Padli bodo s preostalim svetom in z njimi bomo padli vsi. Potem bo čas za nove sile, med njimi morebiti tudi takšne grozne, ki si jih zdaj niti predstavljati ne moremo, pa se bodo mnogim med nami zdele v časih krize povsem sprejemljive.

Toda dokler ne nastopi tisto najhujše, in upamo lahko, da ne bo in da se bomo izvlekli in bo življenje šlo naprej podobno kot do zdaj, ali morebiti še bolje, je potrebno pazljivo voditi to barko pod imenom država. Ljudje so nezadovoljni. Upokojenci, nekateri dobivajo miloščino niti 200 eurov visoko (poznam osebno) potrebujejo pomoč. Celo življenje so delali in družba, če imamo v sebi še vsaj kanček pravičnosti in solidarnosti, se jim mora oddolžiti. Zato je potrebno dvigniti najnižje pokojnine. Koliko je vzdržno, je drugo vprašanje. Toda če bo potrebno kje zategovati pasove, je bolje, da se jih zateguje pri tistih, katerim se plače približujejo kakšnemu tisočaku ali pa imajo še mnogo več.

Pri plačah se soočamo s težavo, da minimalnih plač ne moremo dvigniti v nebo, če nočemo prizadeti gospodarstva. Potrebno je pogledati, kako standard zvišati najrevnejšim, in moralo bi biti samoumevno, da kdor pridno dela, ne sme biti revež,  pri tem pa ne preveč obremeniti gospodarstva.

Mladini je potrebno predvsem zagotoviti, da bodo lahko upali na zaposlitve za nedoločen čas. Res je, da marsikateri diplomirani mladenič ali mladenka pride na trg dela in se ima za preveč visokega, da bi opravljal nižja dela. S takšnimi ne sme biti popuščanja. Vsako delo je častno in podpirati lenobo zaradi neke čudne vzvišenosti ni pravilno, ker državljane uči napačnih vrednot. A po drugi strani je potrebno delati na tem, da je na voljo čim več zaposlitev, to pa je možno samo tako, da se gospodarstvo pretirano ne obremenjuje. Za kaj takšnega za to zahtevano žongliranje med potrebami gospodarstva in zahtevami prebivalstva je potrebno mojstrstvo. Upajmo, da ga ljudje, ki nam bodo vladali naslednja štiri leta, premorejo.

Kakor se nam kaže slika prihodnosti, so pred nami ne preveč lepi časi, zaradi česar bodo ljudje še mnogo bolj nezadovoljni kot so že zdaj. V takšnih časih se mora odgovorna politika vprašati, ali jo zanima le to, da bo čez štiri leta znova na oblasti, ali pa ima odgovornost do prihodnosti države in bo potegnila kakšno zelo nepriljubljeno potezo in si zakockala lastne možnosti na naslednjih volitvah. Pravi odgovor bi bil, da nam je potrebna odgovorna politika, ki načrtuje dolgoročno in v dobro čim širšega kroga ljudi. Tudi če kdaj zavrne želje teh taistih ljudi.