V Zborniku postkolonialnih študij se čisto na koncu najde tudi tale zapis o delu Toneta Pavčka:

Juri Muri se ne mara umivati in se zato odloči, da bo odpotoval v Afriko, kajti: »Bolje iti bo na južno stran zemlje. Tam zamorci neumiti brez vode, brisač žive«. Afrika je torej kraj odrešitve, ki pa je vendarle navidezna. Ker je namreč del »narave«, Afrika ne more ponuditi »kulture«. Juri sprva Afriko spoznava tako, da potuje po pokrajini, ki jo naseljujejo predvsem eksotične živali. Toda Afrika je tudi kraj zgodovinske zaostalosti. Juri zavije v vas, kjer »v čudnih hišah iz vejevja pravi črnci žive«. Urbana Afrika torej ne obstaja in tudi sicer ni del globalne moderne, saj so domačini opremljeni s ščiti in kopji, povrh vsega pa se obnašajo, kakor da bi prvič videli belca. Afričani, ki nastopajo v slikanici, so zasnovani metonimično, natančneje, sinekdohično. So namreč del, ki naj bi predstavljal Afričane v celoti. So neuki in nevarni. Ne vedo, ali je Juri črn, rjav ali bel, zato ga začno umivati. Prijateljstvo z Afričani ni mogoče. Jurija pred Afričani naposled reši striček Noj.

Da je prikupna pravljica za otroke rasistična? No da, po eni strani bi se to dalo gledati na tak način. Po drugi strani pa je vse skupaj eno veliko pretiravanje. Toda, gremo še naprej.  Juri Muri se vrne v Afriko in tokrat si pridobi prijatelja:

Pozneje se Juri vrne v Slovenijo, z njim pa pripotuje tudi Bongo. Odločita se, da bosta ostala neločljiva prijatelja. Sedeta k mizi, a simptomatična podrobnost ilustracije Marjance Jemec-Božič razkriva še eno agendo. V Afriki še bosonogi Bongo si je v Sloveniji priskrbel čevlje, a medtem ko Juri svojo klobaso je z nožem, se jo Bongo loti kar z roko. Tu resda nimamo opraviti z biološkim rasizmom, temveč s sistemom kulturnih razlik, ki utrjuje pojmovanje Afričanov kot drugačnih in Afrike kot celine, ki je večinoma zunaj  glavnega toka zgodovine. Podton diskurza enakopravnosti in prijateljstva med Jurijem in Bongom je vzvišeno pokroviteljstvo večvrednega Slovenca.

Res je, velikokrat se niti ne zavedamo, da so naša mnenja o  tistih drugih, drugačnih, v sami osnovi izrazito stereotipna, celo rasistična, da jih pojmujemo kot neko kolektivno telo, ne pa kot posameznike. Tako bi tudi v tej zgodbi mogli najti elemente rasizma in utrjevanje le tega že pri majhnih otrocih. Podobno kot TinTin v Kongu, kjer gre za belgijskega junaka v prav tistem Kongu, kjer so za časa kralja Leopolda Belgijci neusmiljeno izkoriščali lokalno prebivalstvo, da se je zmanjšalo za kar nekaj milijonov. Da ne omenjamo grozodejstev, kot je rezanje rok, ki so jih potem žrtvam privezali na hrbet.

Vendar pa je vseeno malo problematično primerjati nekaj takšnega, kot je TinTin v Kongu z Jurijem Murijem, saj imamo v prvem primeru neko državo in umetnika, ki iz te države izhaja in na drugi strani čisto realno državo s čisto realno zgodovino. Slovenci nimamo ničesar takšnega; naj se kdorkoli trudi kakor koli hoče, Slovencev ne more povezati s kolonializmom.  Da, rasizem je  v delu mogoče odčitati, toda po drugi strani lahko vse skupaj jemljemo tudi kot nedolžno zgodbico, medtem ko se je proti rasizmu potrebno boriti na drugačne načine, z izobraževanjem na malo bolj sofisticirani ravni, s predstavljanjem  drugačnih in njihovih navad in pogledov na svet.

Pri tem se je seveda potrebno zavedati nečesa. Ljudje imamo različne vrednote. Postalo je popularno vse te vrednote izenačevati v imenu nekega multikulturalizma. Potem pridemo do absurdnih rezultatov, ko bi morali spoštovati neke bizarne navade, ki jih seveda ne moremo. Nikakor ne moremo za normalno sprejeti na primer  obrezovanje genitalij majhnih deklic. Tudi ne moremo sprejeti, da so ženske manjvredne in da se jih zato mora prisilno zakrivati in se jim prepovedovati opravljanje določenih poklicev. Med nami in tistimi, ki zagovarjajo takšne stvari, je pač neka strašna ločnica, ki je ni mogoče preseči.

To se nanaša na tisto vzvišenost in pokroviteljstvo v zadnjem stavku drugega odstavka. Že res, da malo grdo zgleda tole poučevanje tujcev, kaj bi naj po našem mnenju naj bilo pravilno obnašanje pri mizi, toda če to prevedemo na kakšne bolj pomembne zadeve v napi družbi, imamo ne le pravico, temveč tudi sveto dolžnost braniti dosežke nekaj stoletij boja svobodomiselnih ljudi. Medtem ko na naš pogled na druge ljudi ne sme vplivati njihova barva kože ali jezik, ki ga govorijo, pa si ne smemo dopustiti, da bi naše lastne vrednote zakopali nekam globoko v klet in se jih celo sramovali, samo zato, da bi veljali za odprte. Kajti, na nekatere dosežke naše, pa recimo temu evropske civilizacije, smo lahko upravičeno ponosni: človekove pravice, svoboda izražanja, neki kulturni odnosi v družinah (uboje iz časti lahko samo zavračamo, ne glede na vso tradicijo, ki se morebiti skriva za njimi!). Če ne bomo ponosni na to, če se ne bomo borili, potem seveda ne bo tistega famoznega multikulturalizma, saj ga bodo uničili prav tisti, katerim bomo v svoji lastni slepoti pustili pravo pot in ki nikakor na svet ne gledajo kot na polje relativnih resnic, pač pa kot na deželo ene same neizpodbitne Resnice, ki se ji ne sme oporekati, sicer gorje!

Kakorkoli, moje osebno mnenje, ko razmišljam o teh zadevah je, dobro je biti pozoren na pomene za podobami in se vpraševati, če komu ne delamo krivice, vendar pa nikoli pozabiti svojih lastnih vrednot in se vedno boriti zanje, tudi če si zaradi tega lahko označen za rasista ali še kaj hujšega. In ne pretiravati!