Kmalu bomo bodli na 32 straneh, nam obljubljajo pri Slovenskem tedniku. Izkazalo se je, da bo ta tednik preživel Janšev poraz in  nadaljeval svoj obstoj, vendar ne več kot brezplačnik. Mesečna naročnina bo znašala 8,50 evra. Cena posameznega izvoda bo 2 evra.

Pri Slovenskem tedniku se hvalijo, da jih bere toliko ljudi, kot je brezplačnih izvodov. Teh je 375000. Seveda je to neumnost, ker potem bi med bralce šteli mnoge, ki tega časopisa ne prebavljajo in ga takoj zalučajo v smeti. Kakšna je prava branost je vprašanje. To, da ga bo v prihodnje potrebno plačati, bo pripomoglo k pravični oceni branosti. Po mojem mnenju ta ne bo ravno velika, zanemarljiva pa tudi ne. Vse preveč se širi rumena kultura, vse preveč prevladujejo razne Novice, da ne bi bilo jasno, kako takšen časopis, tokrat usmerjen radikalno v desno, lahko nagovarja svoj del prebivalstva.

Slovenija bi potrebovala dober časopis z bolj konservativnimi vrednotami, ki bi ga bral desno sredinski politični prostor. Enkrat bomo takšen časopis dočakali, no, vsaj upamo lahko, da ga bomo. Iz vsega šodra, ki ga proizvajajo desno usmerjeni mediji se bo slej ko prej našlo dovolj za silo umirjenih, pa sposobnih in nadarjenih novinarjev z dovolj visokimi moralnimi standardi, da bodo ustvarili odličen časopis. Gotovo, ne pričakujte, da po takšnem časopisu na levici ne bodo pljuvali, češ da je navaden zmazek. To je  v naravi igre.

Žalostno je, da mediji na splošno vedno bolj rumenijo, postajajo primitivni, se ne trudijo  izobraževati ali osveščati svojega bralstva, ne glede na vrednote, ki stojijo za njimi, pač pa nagovarjajo najnižje v človeku, od seksa do nasilja in bizarnih zgodb in nepreverjenih obtožb, da bi uspeli na trgu, ker nekaj bednega v človeku takšne zgodbe pač zahteva. Novinarstvo je posel, ne poklicanost, no da, vsaj v tem svetu je tako. Ker je vse skupaj le posel, se celo mediji, ki so v preteklosti veljali za kredibilne in za standarde kvalitete, spreminjajo na slabše. Število poglobljenih prispevkov se manjša, prav tako njihov obseg, širijo se kratke novice, v katere ni bilo vloženo veliko dela. Pričakuje se, da je povprečen bralec neumen in da ni sposoben koncentrirano prebrati daljše zgodbe. Naslovi se večajo, zahtevajo pozornost, kar sledi so zmazki. To, seveda, lahko opazujemo tudi v blogosferi, tako da je okužena celotna družba.

Svet se vedno bolj deli na tiste, ki imajo dostop, pa tudi voljo, da se izobražujejo in informirajo pri najboljših, da širijo svoje znanje, in na tiste, ki so zadovoljni z vsakim gnojem, ki prileti v njihovo smer in so iz dneva v dan manj sposobni slediti zapletenosti sveta. Zaradi tega se utapljajo v fantazijskih slikah črno belega sveta, v katerem so eni nesporno samo dobri, drugi pa vsi od začetka do konca pokvarjeni.  Ravno takšni ljudje, ki svoje mnenje ustvarijo na podlagi pet vrstičnega komentarja v najbolj nizkotnem časopisu, so ponavadi najbolj glasni.

Andrej Lasbaher je v današnjem uvodniku Slovenskega Tednika med drugim zapisal:

Naj se vrnem k »neodvisnosti « slovenskih medijev. Če bi imeli zrel medijski prostor, bi se danes bralci (poslušalci, gledalci) lahko svobodno odločali, kaj bomo brali (poslušali, gledali) glede na lastno politično opredeljenost in prepričanje. A povem vam, da že vrsto let ne berem (gledam, poslušam), kaj je zapisano (prikazano, povedano), temveč tisto, česar ni. Molk je tisto, kar boli, in zamolčane stvari bolijo tiste, ki zanje vedo. Drugi tega ne opazijo. Zato Slovenski tednik. Zato teme, ki jih doslej niste prebrali nikjer. Ker jih niste smeli. Vem vsaj za 571 novinarjev, ki so vam jih prepovedali.

Problem ni v čisto legitimnem nasprotovanju v po večini v eno smer nagnjenim slovenskim medijem. Problem je način, na katerega so se ljudje pri Slovenskem tedniku tega lotili. Pustimo zdaj vse povezave, dokazane in nedokazane, ki naj bi stale za tem projektom. Gre za razbijanje slovenskega prostora na dvoje, na ustvarjanje dveh skupnosti znotraj države, ki živita vedno bolj ena mimo druge. Kmalu bomo prišli v situacijo, ko bo ena stran vse svoje informacije pridobivala z ene strani, druga pa z druge. Pa tudi to ne bi bilo čisto narobe, če bi se na obeh straneh zavedali, da morajo biti zavezani resnici in ne namerno zavajati ljudi. Tega zdaj ni videti. Kar je pred nami, so ljudje, ki vidijo svet kot bojišče med našimi in njihovimi in v katerem je potrebno lagati, ker tudi oni lažejo, podtikati, ker tudi oni podtikajo, vedno kritizirati nasprotnike, ker tudi oni tako počnejo, itd. Tukaj ni prostora za poštenega novinarja, ki zasleduje neko zgodbo zato, da bi na koncu prišel do resnice in jo predstavil čim večjemu številu ljudi. Tukaj ni prostora za resnicoljubnega komentatorja, ki hoče svoje mnenje izraziti tako, da bi čim bolj ustrezalo temu, kar samo meni, da je najbližje resnici. Tukaj je prostor samo za prostitutke, pripravljene storiti vse za svojega gospodarja, katerikoli že ta pač je.

Slovenski tednik bo v prihodnje samo še eden v vrsti časopisov, ki jih bo mogoče kupiti. Mogoče bo propadel, mogoče ne, škoda je le, da bo po vsej verjetnosti predstavljal vedno večji delež časopisja, ki se spušča na najnižjo raven.