Borut Pahor je na današnjem sestanku tako imenovanega levega trojčka poudaril, da si želi oblikovati ‘če je le mogoče, čim širšo vlado z dovolj široko politično podporo, ki bo hkrati znala voditi dialog z opozicijo o najbolj pomembnih stvareh.’ SD, Zares in LDS sami nimajo večine, zato morajo za sestavo vlade najti še enega partnerja. Kot najresnejši kandidat se jim ponuja DeSUS. Hkrati je to izredno tvegana izbira.

Karel Erjavec je na svoj način zmagal. Ni sicer znal v preteklih letih nikoli pravilno oceniti resnosti situacije, ali pa je le igral naivnost, pri tem pa se držal svojega položaja, a uspelo mu je doseči ravno toliko podpore, da se zdi, da brez njega ne bo levosredinske vlade. Zato je tudi že takoj prišel na dan z nemogočimi zahtevami, čeprav mu bodo po vsej verjetnosti odvzeli obrambno ministrstvo. Če bo prišel v vlado, bo teh zahtev še več in veliko vprašanje je, ali bomo v naslednjih letih doživeli kakršnekoli reforme, sploh na področju pokojninskega sistema. Morebiti bi celo bilo bolje v koalicijo vzeti SLS in upati, da bo ta stranka naredila manj škode. Kakorkoli, ljudje, ki so Erjavca še pred tednom dni neusmiljeno napadali, so zdaj prisiljeni z njim sklepati kupčije, ta pa se nič ne brani. Tudi to je narava politike.

Pri tem je potrebno poudariti, da si utegnejo tri stranke levega trojčka delati škodo kar same. SD je res premočna glede števila poslancev in postavila bo tudi predsednika vlade, toda v koaliciji bo potrebno sodelovanje in veliko kompromisov. Kmalu bomo videli, kako bo to sodelovanje potekalo, saj se bo potrebno zmeniti okoli ministrskih stolčkov. In potem, Borut Pahor lahko govori o tem, kako ne sme biti kadrovskega cunamija, a v vrsti že čakajo ljudje, ki si obetajo otipljive koristi od zmage in prežijo na želene položaje. Prvi test predsednika SD-ja in zmagovalca volitev bo, kako se soočiti in premagati takšne težnje v dobro razvoja države in tudi v dobro svoje lastne priljubljenosti med Slovenci. Že zdaj se na primer govori, da bi lahko predsednica LDS-a Katarina Kresal zasedla mesto ministrice za gospodarstvo, pa ministrice za zunanje zadeve, ali celo za notranje zadeve. Nič se tukaj ne govori o izkušnjah ali o viziji, ki bi jo posamezna oseba prinesla na določeno ministrstvo, gre preprosto za kupčkanje s pomembnimi položaji. Podobno pri Gregorju Golobiču, ki bi naj isto bil kandidat za zunanjega ministra. Pa vendar bi bilo dobro za državo, če bi pomembne položaje zasedli ljudje, ki se na posamezno področje dela tudi spoznajo.

Kmalu se bo pokazalo, kako dobro lahko skupaj delujejo SD, Zares, LDS in še četrta stranka, po vsej verjetnosti DeSUS. Potrebovali bodo stabilnost, če bodo hoteli karkoli spremeniti. In reforme bodo potrebne, saj jih volivci pričakujejo. Gotovo ne pričakujejo pričkanja okoli položajev. Če jim namreč ne bo uspelo, bodo lahko alternativo poiskali v nič kaj šibki opoziciji.