Mediji in  politiki so nam v zadnjih tednih postregli z veliko Patrie, tajkuni, korupcije, obtožbami in podobnim, pri tem pa so po večini pozabili obljubiti, kaj vse bodo naredili, da nam bo v prihodnosti bolje. To je tudi razumljivo. Katastrofe se prodajajo mnogo bolje in novinarji ne bi bili novinarji, če tega ne bi izkoristili.

Prisežem, včeraj sem na tv slišal nekoga reči, da se bo odločal na osnovi programov političnih strank. Ljudje so bili tudi nezadovoljni zaradi poplave plakatov, s katerimi so prelepili vse kar se prelepiti da. Slišal sem tudi iz ust uglednega slovenskega strokovnjaka, da se negativna kampanja ne izplača. Problem je le, da če je vse to res, zakaj vsi to počnejo?

Razlaga je preprosta. Politične stranke ne bi tega počele, če ne bi koristilo. Plakati so tista najosnovnejša oblika oglaševanja, ki vas opozori na določeno stranko, ves tisti propagandni material, ki vam ga vsilijo, vam prav tako proda vsaj kakšno kratko in jedrnato misel, negativna kampanja pa tako ali tako vedno uspe vsaj malo očrniti nasprotnika. Glede plakatov: če ne bi delovalo, potem vam nihče ne bi pošiljal reklam ali jih vsiljeval med najbolj zanimive dele filmov, potem bi to bilo metanje denarja skozi okno. Priznati je potrebno, oglaševalci včasih vedo bolje, na kaj palite, kot vi sami. Ne glede na to, če večina zatrjuje, da reklam pa že ne gleda.

Potem so tu politični programi. Nagrado tistemu, ki je sposoben prebrati vse politične programe. Je namreč kar nekaj čtiva.  Nekateri programe samo preletimo,  pa še za to je potrebno potrpljenje, ker ne gre za ravno najbolj navdušujočo literaturo. Po drugi strani večina še ljubavnega romana ne bo prebrala, ker je po novem navajena na Žurnal, Novice ali kaj podobno preprostega. Pa bi se potem lotila tako obsežne snovi? Prištejte k temu, da nas je le malo, ki nas politika dejansko zanima, večina bi prenos seje Državnega zbora takoj zamenjala za prenos najbolj dolgočasne nogometne tekme.

Ne, ljudje si želijo, da jim politiki in mediji vse prinesejo na pladnju, zato se nima smisla ukvarjati s tem, kako jim bodo predstavljali svoj program. Mnogo bolj pomembno je najti nekaj kratkih in udarnih sloganov, kot na primer ‘zmanjšali bomo brezposelnost’, ali še bolj pametno, ker to dobro deluje na določen del prebivalstva, ‘zmanjšali bomo davke, zaradi česar se bo povečala gospodarska rast in boste imeli višje plače’. Vse drugo je že preveč zapleteno, da bi lahko izrazili v nekaj minutah, kot jih imajo politiki na razpolago v soočenjih.

Naša demokracija, pa še katera druga, se trenutno nahaja v obdobju prodajanja podob. Zato je pomembno, kako so politiki oblečeni, kakšni govorniki so, če se znajo nasmehniti ob pravem času, če znajo hitro in učinkovito podati dobro misel, pa seveda, če nagovarjajo točno določen segment ljudi. Nekdo, ki nagovarja intelektualce, ne more priti na soočenje v kratkih hlačah, medtem ko se mora nekdo, ki nagovarja študentarijo, napraviti za čim bolj všečnega njihovim pogledom na svet.  Na žalost je tudi vprašanje izkušenj postavljeno na stranski tir, ali je le stvar predstavitve. Poglejte si razmere na ameriških predsedniških volitvah: tolčejo se o tem, kdo ima več izvršilnih izkušenj. Moralo bi biti jasno kdo, a na koncu oboji stvari obrnejo tako, da se zdi, kakor da je njihov kandidat v resnici bolj izkušen.

Kako se rešiti tega začaranega kroga? Po resnici povedano, v tem trenutku ni videti rešitve. Ni za pričakovati, da bomo po televiziji cele dneve gledali poglobljene predstavitve kandidatov, ki nam bodo kot profesorji študentom razlagali svoje programe. Ker, kdo bi pa to sploh gledal? Potrebovali bi izredno zavzeto in izobraženo volilno telo z veliko prostega časa. Tega glede na stanje v naši družbi in gospodarstvu ne bomo videli kmalu. Zato se stvari ne bodo spremenile, vojna podob se bo nadaljevala, programov ne bo bral skoraj nihče. Bo pa pomembno, če ima Pahor belo ali modro srajco in ali Janša na plakatu stoji za kandidatom stranke SDS ali ne.