Tudi polurne serije znajo biti včasih poučne. Sploh ne vem, kako se ta imenuje, a pomembna je vsebina, ne oblika, je rekel modrec, torej tukaj je (to pojasnjuje tudi, da bom vso zgodbo malo po svoje obrnil, po spominu pač):

Pri verouku  pride mali smrkavec k učiteljici in ji začne pripovedovati, kako se je njegov brat spremenil, potem ko se je vsa družina pridružila cerkvi. Da je prijazen do njega, kar je nekako čudno in prav srhljivo. Ena stvar sledi drugi in  potem  potegne na dan, da je potrebno spoštovati Božjo voljo, ker ljudje smo s svojimi možgani nesposobni razumeti Boga, ker je odnos Boga do človeka nekaj podobnega, razmerju med človekom in mravljami. Mravlje so pač majhne in ne morejo razumeti človekovih poti.

Potem pa se mulc spomni, kako grdo je ravnal z mravljami. Zažigal jih je z bencinom in z lopato je počel prav grde stvari. (Učiteljica verouka se tukaj prav zgrozi. Se grem stavit, da bi se kak ljubitelj vsega živega tudi.)  Nadalje pripoveduje, da je sicer poizkušal ločiti dobre od slabih mravelj, a so se mu vse zdele enake. Potem se mu posveti, da je nekako tako tudi z Bogom in ljudmi, da je Bog le velikan z  lopato v rokah, s katero bo zdaj zdaj udaril po človeštvu. Vse kar ostane človeku je, da živi dobro življenje in se ne sekira zaradi Boga, ki ga itak ne more razumeti, ker mu je človek kot navadna mravlja.

Učiteljica verouka seveda ni hotela, da bi smrkavec prišel do takšnega zaključka.