France Bučar v svojem delu Rojstvo države zapiše:

Znani angleški zgodovinar Arnold Toynbee je poskusil opredeliti razvojne cikluse posameznih civilizacij in prišel do naslednjega vrstnega reda: iz suženjstva do duhovne vere; od vere do poguma; od poguma do svobode; od svobode do izobilja; od izobilja do sebičnosti; od sebičnosti do apatije; od  apatije do odvisnosti; od odvisnosti nazaj v suženjstvo.

Kam bi se uvrstili?

 
Resnično, kam bi lahko uvrstili našo družbo? Na kateri stopnji razvoja je? Ne morem drugače, kot si misliti, da smo tam nekje med sebičnostjo in apatijo in se vedno bolj bližamo odvisnosti. Suženjstvo torej ni več pretirano daleč.

Je pa mi všeč ta prehod od poguma, ko neka družba ali posamezniki s svojimi bojem dosežejo svobodo, s pomočjo katere se lahko hitreje razvijajo in zato pridejo do izobilja, to pa v nekem trenutku neizogibno vodi v sebičnost. To lahko opazujemo vse okoli nas. Večje je bogastvo, večja je želja imeti še več, ampak, ker nikoli ne pride do končne zadovoljitve, ljudje ob nenehnih razočaranjih, ker jim materialna preskrbljenost ni prinesla dokončne sreče, vedno bolj tonejo v apatijo, kar lahko vidimo na primer v vedno večji politični apatiji, ko je vedno večjemu deležu ljudi popolnoma vseeno, kdo jim vlada, saj imajo občutek, da se tako ali tako ne more nič spremeniti.

Težje je potem z odvisnostjo. Mogoče je tako, da ljudje, ki se ne zanimajo več za svet okoli sebe, razen za to, kako si bodo nagrabili še nekaj več in potem uživali zaprti v svoje svetove, dopuščajo, da neka aktivna politična ali gospodarska elita vedno bolj vlada namesto njih, uničuje temelje demokratične ureditve in pripravlja politično ureditev, v kateri sama sebi zagotavlja nadaljevanje oblasti, večino pa potiska v odvisni položaj, na koncu pa v pravo suženjstvo.