Ob Bushevem obisku v Italiji, se je v današnjem Delu Tonetu Hočevarju zapisalo, da bi se Italijani radi prebili med pomembnejše igralce na svetovnem odru:

Od ZDA zahtevajo odločilno podporo za svoje članstvo v skupini “pet plus ena” (Stalne članice varnostnega sveta plus Nemčije), ki se pogaja z Iranom o jedrskih bombah.

O jedrskih bombah?Hja, jaz pa sem mislil, da se pogajajo o iranskem jedrskem programu, pri čemer nam politični in verski voditelji Irana vztrajno zagotavljajo, da so njihovi nameni miroljubni, da njihov jedrski program nikakor ni namenjen izdelavi jedrskega orožja, saj bi to bilo celo proti njihovi veri. A pustimo njihova zagotovila, navsezadnje lahko lažejo.

Je mar kje najti kakšen dokaz, razen nekaj napihnjenih in neverodostojnih poročil, prikladno izhajajočih iz virov blizu zahodnih prestolnic, da si v Iranu resnično prizadevajo proizvesti jedrsko orožje? Mar to trdijo pri IAEA, je to stališče ElBaradeja?

Pogajanj o jedrskih bombah ni, kvečjemu so pritiski s strani ZDA, da se Iran odreče svojemu jedrskemu programu, pri čemer je dejstvo, da v Teheranu nekaj časa so prikrivali nekatere stvari. Vendar pa pritiskov ni zaradi tega, kajti potem bi bila reakcija ZDA in njenih zaveznikov v primeru Indije in Pakistana povsem drugačna. Celo v primeru Severne Koreje, države označene za eno izmed tistih nevarnih in malopridnih agentov na tem planetu, katerim resnično ne bi smeli dovoliti posedovanja nevarnejših orožij tega sveta, ni bilo kakšnih posebnih reakcij.

Ne, grožnja Iranu z ‘vsemi razpoložljivimi opcijami’ se pojasnjuje z vedenjem iranskega predsednika, ki bi naj grozil z izbrisom Izraela (kar ni res) in s sovražno držo islamske republike do prav te države. To pojasnilo, spet, je vprašljivo. Izrael gotovo je ključni element te igre, a prav tako je Irak, prav tako so naftni tokovi, prav tako ameriški položaj na Bližnjem Vzhodu.

Potem, ko so Američani v Iraku s svojim napadom povzročili katastrofo, so omogočili, da se je sosednji Iran otresel nevarnega sovražnika in povečal svoj vpliv, kar pa je z ameriškega stališča nevzdržno. Razkorak med šiiti in suniti na območju se je povečal, iranski zavezniki so osvojili ključne točke v Iraku in Libanonu, iz Teherana vladajo zavezništvu, ki lahko ogrozi celo interese Saudske Arabije proti jugu, to je tiste države, ki kljub svojim nazadnjaškim zakonom, velja za ključnega zaveznika ZDA.

Kakorkoli, vse to je razumljivo, saj imamo opravka z interesi držav, ki bodo za dosego svojih ciljev prirejale podatke, izvajale propagando ali odkrito lagale. V primeru ZDA, na primer, smo lahko pred napadom na Irak opazovali delovanje tega stroja laži, ki je pohod na Bagdad opravičeval z obstojem orožja za množično uničevanje, ko pa se je to po zasedbi izkazalo za navadno neumnost, preklopil na to, da je svet brez iraškega diktatorja pač boljši. Lahko je videti, da je interes za napad eno, podani razlogi za takšno dejanje pa nekaj povsem drugega; le sredstvo za prepričevanje javnosti.

Podobno delovanje lahko vidimo tudi v primeru Irana. Kar je tukaj hudo, je nesposobnost večine medijev, tudi pri nas, da bi se kaj naučili iz preteklosti. Če so bili pred nekaj leti soočeni z lažmi glede Iraka in so jih brez veliko oklevanja požrli in s tem zavajali svetovno javnost, se mar potem niso ničesar naučili ob tisti pomembni lekciji? So pripravljeni nekritično prepisovati ameriške obtožbe na račun Irana, namesto da bi stopili korak nazaj, se zamislili in poizkusili predstaviti obe strani, ali pa se dokopati čim bližje resnici?

Če je v primeru medijev v ZDA jasno, da gre za določene kapitalske in politične povezave, povrhu pa je potrebno računati še z neumestnim patriotizmom in vplivom vsaj enega izredno močnega lobija, potem ni jasno, zakaj novinarji in komentatorji, ki bržkone ne čutijo nobenega pritiska, kako poročati glede Irana, ponavljajo njihove zgodbe in prepisujejo njihove izraze. Je mar tako, da gre le za prevladujoči vpliv enega centra moči, od koder vsakodnevno prihaja poplava informacij, pa je potem pri raziskovanju in pisanju lažje verjeti tem zaradi vseprisotnosti priročnim, tako imenovanim verodostojnim virom, ki pa so svojo verodostojnost v resnici izgubili že pred leti?

Vse skupaj je izredno nevarno, sploh, ker vojaška opcija v primeru Irana nikakor ni izključena, kar bi bilo sicer glede na trenutno stanje v svetu najbolj pametno. Po nepotrebnem se med ljudmi ustvarja vtis, da Iran dejansko je grožnja ne samo Izraelu, ampak celotnemu svetu, kar je pa daleč od resnice. Karkoli si bodo že vladajoči v Washingtonu zamislili, bo del njihovega načrta tudi manipulacija javnega mnenja v njihovo korist.

Tukaj ne gre samo za kakšno jedrsko bombo, vstavljeno v tekst zaradi lepšega, tukaj gre za to, da se iz nekega centra v svet pošilja točno določene informacije, točno določene slike, ki potem oblikujejo podobe v glavah ne samo novinarjem, ampak preko njihovih zgodb, tudi bralcem, gledalcem in poslušalcem. Pa še enostavno je vse skupaj, kajti mnogo težje je pisati premišljeno, proti ustaljenim virom informacij, ki jim je desetletja, recimo da, bilo mogoče zaupati, kot preprosto povzemati vseprisotna mnenja. Eno takšno mnenje, ki je na žalost vedno bolj prisotno, je kljub temu, da je večina sveta proti napadu na Iran, da tista država v resnici nekaj prikriva in da vsekakor je mogoče, ne, celo zelo verjetno, da dela na jedrskem orožju.