Politični komentator Dmitrij Kosirev v svojem prispevku Is relief to disaster victims a political cause? načenja zelo zanimivo temo. Po njegovem mnenju je zdaj status držav v svetu mogoče ocenjevati ne samo na podlagi bogastva, vojaške moči in kulturnih dosežkov, ampak tudi glede na sposobnost, da se hitro in uspešno odzovejo na naravne katastrofe.

To lahko vidimo v primeru dveh naravnih katastrof, ki sta prizadeli Mjanmar in Kitajsko. V prvem primeru je vojaška vlada očitno povsem zamočila zadevo in kar je še huje, ne dopušča tuji pomoči v državo, ali pa le v neki majhni meri. Posledice so katastrofalne. Po tisočih, ki so umrli takoj, jih bo umrlo še mnogo več. To bi bilo mogoče preprečiti, če bi na oblasti bili odgovorni in sposobni ljudje.

V drugem primeru vidimo dober odziv. Kitajske oblasti so na pomoč poslale na tisoče reševalcev in vojakov. Vsa država pomaga, državni vrh se obnaša odgovorno in išče rešitve. Zato bo žrtev manj, kot bi jih bilo, če bi se obnašali podobno kot v Mjanmaru.

Seveda je nemogoče ukrepati preko svojih zmožnosti. To, da je takšna razlika med državama, je posledica dosedanjega razvoja, ko se je ena spremenila v svetovno tovarno, druga pa je ostala izolirana vojaška diktatura. Ena ima vsa sredstva, da reagira pravočasno in učinkovito, druga se v svoji šibkosti boji tujih reševalcev, saj bi z njimi v državo lahko prišli agenti sprememb, ki bi ogrozili njihovo oblast. Na Kitajskem so dogodki okoli Tibeta pokazali, da se oblastem ni bati upora na podlagi tujega vmešavanja, saj je večin prebivalstva v takšnem primeru nacionalistično nastrojena, kar je posledica ne preveč slabih razmer v državi.

Katastrofa v New Orleansu je podobno kot dogodki v Iraku pokazala na nemoč ameriških oblasti in razgalila klavrno stanje v najmočnejši državi sveta. Ko je blatna voda nosila trupla po ulicah mesta, je ves svet lahko videl, kako zelo slabo so se oblasti odzvale na naravno katastrofo. Za trenutek se je celo zazdelo, kakor da gledamo posnetke iz kakšne revne afriške države. To je zelo omajalo ugled ZDA.

Na podlagi žrtev pri primerljivih naravnih katastrofah lahko vsaj delno ocenjujemo razvitost držav, učinkovitost njihovega političnega sistema in naprednosti celotne družbe. Medtem ko v razvijajoči se državi brez zadostnih standardov potres kot hišice iz kart poruši celotna naselja, v naprednih državah z urejenimi zadevami povzroči manj škode in žrtev. Pomemben je tudi odziv, tako vlade, kot medijev, prebivalstva in državnih organov. Tam, kjer mediji zaradi cenzure ne obveščajo prebivalstva in kjer zaradi korupcije in nesposobnosti državni organi že leta ne vlagajo v potrebno opremo in urjenje, prihaja do neustreznih odzivov in do zaostritve že tako slabih razmer. Tam, kjer je vse to dobro razvito, dobro deluje ne samo država, ampak je tudi prebivalstvo na podlagi pravilnega poročanja medijev, sposobno ponuditi svojo pomoč.

Primer Kitajske deloma kaže, da ni nujno potrebno, da so mediji neodvisni in svobodni, če je sama država učinkovita. Toda brez nadzora ni mogoče nadzorovati in kritizirati oblasti, kar vodi v korupcijo in na dolgi rok lahko povzroči, da pride do katastrofalnega ravnanja, ki samo še poslabša razmere.  Ne vemo niti, ali odziv na Kitajskem ne bi bil boljši, stavbe bolje grajene in žrtev manj, če bi mediji svobodno napadali vsako malomarnost lokalnih politikov in gospodarstvenikov. Mogoče bi potem kakšna stavba ne utrpela takšnih poškodb kot ji je in bi med živimi bilo še mnogo več ljudi.