Ralph Nader
By Jin on Apr 22, 2008 in Biografije
Na predsedniških volitvah leta 2000 se je na Floridi odvijala prava drama. Republikanec George Bush in demokrat Al Gore sta si stala naproti v izredno tesnem dvoboju. Po preštetih glasovih je Bush zmagal za vsega 537 glasov. Ralph Nader je dobil več kot 97000 glasov, zaradi česar so ga mnogi na demokratski strani pričeli obtoževati, da je odgovoren za Gorov poraz, pa tudi za kasnejšo katastrofalno vladavino republikanskega zmagovalca, saj, če bi ne sodeloval na volitvah, bi Al Gore gotovo zmagal.
Leta 2007 posneti film An Unreasonable Man (Nerazumni človek), ki sledi karieri tega znanega aktivista, ima naslov po citatu Georga Bernarda Shawa:
Razumni človek se prilagodi svetu, nerazumni vztraja pri poizkusu svet prilagoditi samemu sebi. Zato ves napredek sloni na nerazumnem človeku.

27. februarja 1934 v Connecticutu rojeni Ralph Nader je za predsednika kandidiral petkrat (1992, 1996, 2000,
Kot študent na Harvardu je prvič raziskoval avtomobilsko industrijo in v članku The Safe Car You Can’t Buy (Varen avto, ki ga ne morete kupiti) iz leta 1959 v časopisu The Nation zaključil:
Jasno je, da Detroit ustvarja avtomobile za stil, ceno zmogljivosti in izračunano zastarelost, ampak ne, kljub 5000000 nesrečam, skoraj 40000 žrtvam, 110000 trajnim poškodbam in 1500000 poškodovanim letno - za varnost.
S to temo je nadaljeval in prvič prišel na naslovnice leta 1965 s knjigo Unsafe at Any Speed (Nevarno pri katerikoli hitrosti) v kateri je obtoževal avtomobilsko industrijo, da je mnogo vozil, ki jih proizvaja, nevarnih. Še posebej je izpostavil General Motors in njihov izdelek Chevrolet Corvair. GM je skušal diskreditirati svojega nasprotnika in je za njim poslal detektive, ki so prisluškovali njegovim telefonskim pogovorom. Vse skupaj je šlo celo tako daleč, da so mu podstavljali prostitutke, kar pa vse ni imelo uspeha. Na koncu je vse skupaj vodilo do zaslišanj v Kongresu in do sprejetja serije zakonov o avtomobilski varnosti letu 1966.

Zdaj se znova pripravlja na predsedniške volitve, čeprav je jasno, da nima nobenih možnosti, a če kaj, potem je vztrajen v boju proti dvostrankarskemu sistemu, ki neodvisnim ali kandidatom tretjih strank skorajda ne dopušča tekmovati za sam vrh. Vse kar je možno, je da prodaja svoje zamisli, ki skozi politično tekmo postanejo znane več ljudem. Kot je izjavil ob svojem vstopu v tekmo februarja 2008, je čas za Jeffersonsko revolucijo:
V zadnjih letih veliki denar zapira Washington pred državljanskimi skupinami in nam onemogoča, da bi se trudili izboljšati našo državo.
Na vprašanje, zakaj bi naj bil predsednik prav on, je odvrnil, da zato, ker je že marsikaj storil. V štiridesetih letih svojega delovanja gotovo.
Četudi izgubiš, moraš ohraniti pritisk. Bistvo državljanskega gibanja je vztrajnost.
Ralph Nader
Viri: Nader.org
Wikipedia
Infoplease
Academy of Achievement
Ralph Nader enters presidential race
Obtoževati Naderja, da je kriv za poraz demokratov, kaže na osnovno nerazumevanje demokracije in tudi na zelo problematičen volilni sistem, ki so ga v ZDA izgradili.
Še bolj problematično pa je, da bi tiste volitve čisto lahko padle, kajti njihova legalnost je bila zelo vprašljiva (o legitimnosti pa sploh ne bi). Ampak zavoljo stabilnosti sistema, ki ga brez pomisleka zaradi pragmatizma ohranjata nedotaknjenega oba pola, je Gore s stranko mutavo sprejel izide. Kakršnikoli očitki Naderju so zaradi vseh teh dejstev naravnost frapantni.
neurotic | Apr 22, 2008 | Reply
Partitokracija dveh strank?
Da, tiste volitve niso bile čiste, ampak vprašanje je, koliko pa jih je čistih, ker kako za vraga pojasniti nezmožnost katerekoli tretje stranke, da bi dosegla vsaj majhen uspeh. Tako na zeleni kot libertarni strani se poizkuša vzpostaviti alternativo, toda vedno znova zmagujejo le glavni kandidati obeh strank.
Vidim, da Demos deluje. Ko sem prejšnji krat pogledal, ni šlo
Jin | Apr 22, 2008 | Reply