Pri vsem denarju, ki ga v ZDA mečejo v politične kampanje, se logično postavlja vprašanje, koliko imajo zaradi tega denarja njegovi lastniki vpliva na politike. Bi se zdelo da veliko. Politiki bi seveda trdili, da so kljub temu neodvisni in jih nihče ne more kupiti. Toda če bi bilo tako, če resnično ne bi denar imel nobenega vpliva, potem ga nihče niti ne bi dajal v takšnem obsegu, ker bi bilo to povsem neracionalno.

Ko politiki zmaga na volitvah je običajno njegova prva naloga, da se začne pripravljati na naslednje volitve. Želi si obdržati položaj in zato potrebuje denar. Torej bo že takoj pripravljen storiti kaj, kar si njegov podpornik želi.

Druga stvar je dostop. Nekdo, ki je doniral denar, bo imel dostop, nekdo, ki ga ni, politika ne bo videl niti od daleč. In kdor ima dostop, lahko predstavi svoje mnenje. Res, politik se lahko odloči po svoji pameti, a kaj, če nima pred sabo nobenega drugega mnenja? Potem je jasno, da je dostop zelo pomemben.

Recimo, da je dvajset ljudi prispevalo malo večje zneske in jim je politik obljubil, da se bodo zato lahko srečevali z njim. Teh dvajset ljudi je predstavnikov dvajset velikih podjetij. Politikov čas je omejen. Če se bo odločal o kakšnem zakonu, ki posega v delovanje enega izmed teh dvajsetih podjetij, bodo seveda njihovi predstavniki lahko prišli k njemu in mu predstavili svoje poglede.  Za druge bo že težko imel čas. Odločal se bo na podlagi informacij, ki jih bo imel. Jasno, da imajo potem tisti z dostopom veliko prednost pri uveljavljanju svojih interesov. Pa še čisto zakonito je vse skupaj.