O svobodnem in imperativnem poslanskem mandatu sem že pisal.

Svobodni poslanski mandat pomeni, da so poslanci neodvisni pri svojih odločitvah: torej, da jih v glasovanje ne more prisiliti stranka, niti volivci. Nihče jih ne more odpoklicati in zamenjajo jih lahko šele po koncu mandata, na volitvah. To pomeni avtonomijo posameznega poslanca in občutno znižuje morebitne avtokratske zmožnosti v takšno smer nagnjenih predsednikov strank.

V primeru imperativnega poslanskega mandata so poslanci vezani. Iz Moči v političnih strankah avtorice Alenke Krašovec:

Zlasti na začetku razvoja sodobnega parlamentarizma (v Evropi) so poslanci predstavljali določene dele ljudstva. Največkrat so bili poslanci izvoljeni zato, da so zastopali dele ljudstva na podlagi dveh načel: načela teritorialnega ali interesnega predstavništva. Tako so bili izvoljeni za predstavljanje interesov točno določenega območja (v večini volilnega okraja) ali interesov točno določenega dela družbe (socialnega sloja, verske skupine…). Zato so volivci, ki so poslance izvolili, pričakovali, da jih bodo ti predstavljali in se zavzemali za njihove interese ter da bodo dejansko zavezani prenosu interesov in želja svojih volivcev. To pomeni, da so poslanci od svojih volivcev dobivali navodila, kako delovati in glasovati v parlamentu, in bili za izpolnjevanje teh navodil volivcem odgovorni. Če izvoljeni predstavniki niso upoštevali navodil, so jih imeli volivci možnost odpoklicati in v parlament izvoliti (poslati) druge poslance. Taki mandati predstavništva so se imenovali imperativni (vezani) mandati.

Kar me tukaj zanima je kasnejši premik k zastopanju vsega ljudstva, torej k svobodnemu poslanskemu mandatu. Ali, vsaj načeloma bi naj bilo tako; saj zato pa bi naj imeli neodvisne poslance z določenim mandatom med katerim jih volivci ne bi mogli samovoljno odpoklicati. Zakaj bi naj poslanec zastopal vse ljudstvo, ne pa samo tistih, ki so ga izvolili? In, ali to v resnici tudi počne?

Jasno je, da so v trenutnem političnem sistemu za izvolitev kateregakoli posameznika v parlament najbolj pomembne politične stranke. Kakor mi je znano v vsej dobi po osamosvojitvi Slovenije še ni bilo primera, ko bi to komu dejansko uspelo. Potrebna so pač prevelika finančna sredstva in kdo drug, kot stranke, je bolje usposobljen, da vodi volilno kampanjo.

Stranke zastopajo določene programe in če kopljemo malo globlje imamo tam neko ideologijo. O vsem skupaj se na svobodnih volitvah odločajo volivci in tiste stranke ali tista stranka, ki doseže večino, sestavi vlado.

Poslanci pa, ki so bili izvoljeni, so bili izvoljeni na določeni platformi, ki nikakor ne predstavlja želja vsega ljudstva, temveč le tistih, ki so dejansko glasovali zanje. Tako se bodo verjetno tudi počutili zavezane programu, s katerim so uspeli priti v parlament in ljudem, ki so jih pri tem podprli. Ne vsem, torej, temveč le delu. Seveda, lahko bi trdili, da že njihov program vsebuje vse tisto, kar bi naj koristilo prav vsem in da se poslanci borijo in odločajo za zakone, ki bi naj bili v obče dobro. Toda nekako ne verjamem v to razlago. Ne, ne gre za jasna navodila iz določenih delov družbe, kaj bi naj poslanci počeli, temveč za ‘zlizanost0 interesov obojih, zaradi česar na koncu koncev niti pomembno, ali imajo volivci možnost poslanca predčasno odpoklicati ali ne. Pa tudi, vsake toliko let so volitve in to dejstvo večino poslancev prisili, da se na nek način vendarle uklanjajo željam tistih, ki imajo moč, da jih vnovič pošljejo na enako delovno mesto.

Moram priznati, da se mi čisti imperativni poslanski mandat, kakor opisan v drugem citatu, zelo zanimiv. Utopično je pričakovati, da bodo poslanci zastopali interese vseh. Interesi nekaterih jim bodo nedvomno bolj pri srcu kot interesi drugih.

Seveda se takoj soočimo s problemi. Če imamo zastopnike recimo nekega okraja, se bo vsak tak zastopnik v prvi meri boril za svoj okraj, saj bo od tega odvisna njegova politična kariera. Če vse skupaj postavimo na neke skupine, potem bo poslanec odvisen ali od zastopanja interesov delavstva, ali interesov delodajalcev, ali interesov vojske itd…. Kakorkoli pač že določimo enote za izvolitev posameznega poslanca. V takšnih primerih se namreč ne sprašuje dovolj o interesu skupnosti, kar lahko vodi do notranjih bojev za prerazporejanje ustvarjenega, za drobitev centralne oblasti, katere naloga bi naj bila ustvarjati razmere ugodne za razvoj celotne skupnosti.